Pevka Jadranka Juras, njena psička Kaja ter muca Ančka

Jadranka Juras in Kaja.
Jadranka Juras in Kaja. (Foto: Osebni arhiv)

Odnos do živali zrcali odnos do sočloveka

S psičko Kajo sva skupaj že četrto leto. Na nakup nisem niti pomislila, saj se mi zdi izredno neetično, da bi kupila psa, medtem ko jih v zavetiščih ubijajo, ker jim ne morejo najti novega doma. Posvojitev se je zato zdela nekaj samoumevnega. Prvega stika s psičko Kajo se ne spominjam dobro, saj sem kar nekaj let vsak konec tedna sprehajala pse v ljubljanskem zavetišču. Za posvojitev je bilo vedno veliko kandidatov, kar mi je povzročilo kar nekaj težav.

Razmišljala sem samo o tem, kako bi se čimprej odselila od staršev, da bi lahko kakega posvojila, kajti doma smo že imeli pse. Ko je bila selitev pred vrati, sem v zavetišču zagledala Kajo. Ne vem, kako je prišlo do preskoka – enostavno je bilo to to. Bila je v zelo slabem stanju, zato sem prosila kolegico, ali jo lahko nastanim pri njej za dva tedna, kolikor je manjkalo do selitve na svoje, toda že po eni sami noči mi je mama rekla, naj jo pripeljem domov. V tistem času sem namreč našla tudi muco Ančko in načrtovala, da se bo preselila k meni. Takrat nas je bilo v stanovanju res veliko.

Zdi se mi, kot da se s Kajo poznava že od nekdaj, kot da sploh nikoli nisva živeli ločeno. Z njo nisem imela nobenih težav, če ne štejem tega, da se rada postavlja na sprehodih in da je do mene zaščitniška. Kaja ima vse privilegije, vendar je ne želim počlovečiti. Pes je, ker je rada pes, in tega ji ne bi rada vzela. Ona je moja najboljša prijateljica.

Česa sva se naučili ena od druge? Ne vem, ali se je Kaja česa naučila od mene, saj je taka, kot je, popolna, jaz pa se od nje učim vsak dan, saj se od živali veliko naučimo. Živali sem imela že vse od rojstva. Ne uporabljam izraza hišni ljubljenčki, saj jih degradira. To so živalski prijatelji. Naj se sliši še tako čudno, vendar niso vredni nič več in nič manj kot človeški prijatelji. Vsako čuteče bitje si želi živeti svobodno življenje brez trpljenja.

Imeti žival pomeni veliko odgovornost, pri čemer pa je potrebna tudi doslednost. To je podobno, kot če imate otroka. Za žival moraš biti pripravljen skrbeti, sicer je bolje, da je nimaš. Žival ni igrača, ni modni dodatek. Ima svoje potrebe in želje. Najbolj se mi upira, ko starši otroku kupijo psa, potem pa čez čas nanj pozabijo in ga puščajo za hišo ali v stanovanju. Takih zgodb je veliko in vse se za žival končajo zelo slabo! Psa si morajo želeti starši, ne otroci. Vsem polagam na srce, naj pazijo na svoje živali in naj jih ne spuščajo brez nadzora (predvsem mačke). Naj jih kastrirajo in sterilizirajo oziroma nimajo legel. To, da mora imeti psica vsaj eno leglo, je lari fari. In spet trpijo živali!

Do živali bi se morali obnašati enako kot do ljudi. Tako, kot bi si želeli, da bi se drugi obnašali do nas – spoštljivo, uvidevno, sočutno, razumevajoče in seveda pošteno. Če naj vzpostavimo tak odnos do živali, jih bomo morali najprej prenehati izkoriščati za hrano, obleko, zdravila … Šele takrat bomo našli pravi odnos tudi do sočloveka, kajti ne moremo tako zlorabljati druge čuteče vrste in obenem pričakovati, da bomo imeli drugačen odnos do človeške. Skrb za živali ne izključuje skrbi za človeka – in nasprotno.

Galerija

Jadranka Juras in Kaja. Osebni arhiv

Pasja druščina. Osebni arhiv

Roman Paškulin

dr. Roman Paškulin dr. med. terapevt medicinske hipnoze


Postavi vprašanje

Gorazd Kalan

mag. Gorazd Kalan dr. med. spec. pediatrije

Bogdan Ambrožič

dr. Bogdan Ambrožič dr. med. spec. ortopedije

Postavi vprašanje

Vsi Viva strokovnjaki