Igralka Violeta Tomič njen pes Buda in muca Kepica 2

Violeta Tomič in Buda
Violeta Tomič in Buda (Foto: Osebni arhiv)

Živali nam pripadajo kot noben človek na svetu

Čeprav v življenju ne potrebujem ne psa in ne mačke, imam oboje! Oba sta prišla k meni na tako rekoč metafizičen način, in na to z zavestno voljo preprosto nisem mogla vplivati. Predtem sem do življenja v stanovanju, polnem kosmatincev, celo čutila odpor – zdaj pa imam! Ravno zdaj, 12. maja, mineva dve leti, odkar imam Budo. Pri posvojitvi ni šlo za mojo odločitev. Prej bi lahko rekla, da sem se odzvala na njegov "klic v sili"!

V hotelski sobi v Trstu, kjer sem delala predstavo, sem prvič v življenju kliknila spletno stran zavetišča, ga uzrla – in takoj vedela, da čaka prav name. Ko sem prišla v zavetišče, so me bolj ali manj ignorirali, ko pa sem povedala, da je Buda moj pes, so me nejeverno pogledali in rekli, da brez bogatih izkušenj in hiše z vrtom ne bo šlo, češ da je pes nemogoč, zmešan, alergik in še kaj. Šla sem do njegove kletke, in ko sem ga zagledala, me je prevzela taka milost, da sem začela na ves glas hlipati. Kot da bi iz mene potegnil vso bolečino, ki se mi je nabrala v duši.

Buda mi sprva ni pretirano zaupal, kar mimo mene je gledal in si verjetno mislil, da sem še ena več, ki se pride topit v zavetišče, ga sprehajat in česat, potem pa odide. Bal se je vstopiti v avto, pozneje pa sem ga komaj zvlekla po stopnicah do svojega podstrešnega stanovanja. Lajal je na radio in televizor, se zaganjal v avtomobile in kolesarje … Včasih sem se morala oprijeti prometnega znaka, da me ni skupaj z njim odneslo na cesto.

Zdaj je Buda samozavesten kuža, ki se obnaša kakor 40-kilogramski mucek! Kar naprej se pogovarjava, tako, da prav vse razume. Mene enači s svojim življenjem in nikoli me ni strah, da bi se kje izgubil. Samo vstanem, in že je ob meni! Kadar zamišljeno tavam po travnikih, tava tudi on, če nabiram regrat, koplje po krtinah, če pa tečem, presrečen teče z mano! Nikoli si nisem mislila, da lahko obstaja takšna vez med človekom in psom! Vsak dan posebej se drug od drugega učiva, da na svetu še obstajajo čudeži in da je ljubezen najmočnejša sila, kar jih je!

Vsem, ki si želijo živalskega prijatelja oziroma razmišljajo o tem, da bi si ga omislili, polagam na srce, da so živali nežna in čuteča bitja, v marsikaterem pogledu bolj čista od ljudi. Lahko nas tolažijo in zdravijo, pripadajo nam tako, kot nam ne more noben človek! Vendar ostajajo na stopnji nebogljenega otročka, zato smo jim to, kar nam dajejo, dolžni vračati z občutkom varnosti in sprejemanja. Ker zrcalijo naša čustva in jih v veliki meri povzemajo, je njihov neprilagojen ali agresiven odziv navadno odraz naših zavednih ali nezavednih težav. Ko se to naučimo opazovati, bomo skozi svojo žival v nenehnem stiku s seboj. Hišni ljubljenček torej ni nekaj, kar bi kupili od preprodajalca, nimamo ga zato, da bi se hvalili z vzrejnim dovoljenjem in rodovnikom ter ga imeli v pesjaku ali na verigi … čeprav … čeprav je tudi to odraz nekaterih človeških duš.

Poleg Bude imamo še muco. Pred osmimi leti sem v Rogaški Slatini s ceste pobrala muco, ki je bila na las podobna naši muci Kepi, ki jo je 2. februarja 2002 povozil avto. Toliko smo jokali za njo, da se nam je vrnila, dobila isto ime in zasedla njeno mesto. Hčerka Petra je več kot eno uro jokala od sreče! To so nepozabni trenutki! Kepa 2. je še zdaj z nami, in čeprav ima mačji aids in je krepko v letih, je navihana in igriva. Z Budo sta si razdelila ozemlje – nista ravno prijatelja, vendar oba vesta, kaj pripada komu in kdaj, pa gre!

Zavedati se je treba, da žival ni ne stvar ne človek, marveč čuteče in ljubeče živo bitje, za katero moramo nežno skrbeti. Kljub vsej ljubezni pa ji moramo postaviti meje, saj jih žival sama od sebe ne more poznati. Navadno jim meja ne pokažemo, potem pa se jezimo, če jih prekoračijo. Vsaka žival si želi razumeti svojega lastnika in mu v vsem ugoditi, vendar si to predstavlja po svoje, in če ji jasno ne pokažeš meja, jih pač ne poznajo! Dobro je, da vedo, kje je njihovo mesto. Budi še na misel ne pride, da bi šel na kavč ali v spalnico, da bi si sam postregel s hrano z mize … pa je neskončno ljubljen in vedno lačen pes. Dokler jaz nosim brikete k hiši, bo pač po moje!

Galerija

Violeta Tomič in Buda Osebni arhiv

Violeta Tomič in Buda Osebni arhiv

Petra Može

Petra Može univ. dipl. soc. del.

Postavi vprašanje

Svetlana Novak

Svetlana Novak diplomirana medicinska sestra

Postavi vprašanje

Nevio Medved

Nevio Medved dr. med. plastične, rekonstrukcijske in estetske kirurgije

Postavi vprašanje

Vsi Viva strokovnjaki