Kakšno vodo bomo pili, je odvisno od nas

(Foto: Shtterstock)

Pitna voda

Pravzaprav lahko mirno zapišemo, da je (ne)oporečnost pitne vode odraz našega ravnanja z vodo, posredno pa tudi z zrakom in zemljo. V Sloveniji se zdravstvena ustreznost pitne vode v zadnjiih letih pomembno izboljšuje, tako glede vsebnosti pesticidov in nitratov kot glede mikrobiološkega onesnaženja. V teh letih je delež mikrobiološko neustreznih vzorcev v velikih vodooskrbnih sistemih padel s 5 % na 2,5 %, v srednje velikih pa s 17 % na 9 %. Zmanjšuje se tudi število prebivalcev, ki so zboleli zaradi hidričnih okužb. Število prebivalcev, ki uživajo pitno vodo s prekoračenimi vsebnostmi nitratov, se je zmanjšalo s 120.000 zmanjšalo na 3000. Po podatkih Ministrstva za okolje, prostor in energijo RS pada tudi vsebnost pesticidov v podtalnici, takšen trend pa je opazen tudi pri pitni vodi.

Pesticidi - glavni onesnaževalci podzemnih voda

To so spodbudni rezultati, ki so jih ob dnevu voda predstavili kar trije ministri - za zdravje, okolje in kmetijstvo, žal pa je tudi res, da položaj še zdaleč ni rožnat. V Sloveniji je kar nekaj vodnih zajetij in vodovarstvenih območij, ki stojijo v neposredni bližini večjih ali manjših kmetijskih obdelovalnih površin. Prav intenzivno pridelovanje pa je glavni krivec, da se je vsebnost pesticidov v zemlji in s tem tudi v podtalnici vsa leta drastično povečevala.

Ker se Slovenija priključuje EU, so začeli tudi za nas veljati novi, strožji standardi, ki določajo najvišjo dopustno količino pesticidov v vodi. V državah EU je dovoljena uporaba približno 800 učinkovin s seznama fitofarmacevtskih sredstev, ki jih uporabljajo pri intenzivnem kmetovanju, pri nas pa 200. Po zagotovilih ministra za kmetijstvo, mag. Francija Buta, med njimi ni niti ene take, ki je ne bi bilo tudi na seznamu v državah EU, kjer se prav zdaj pripravljajo na temeljito revizijo, v okviru katere nameravajo vzeti iz uporabe približno 300 učinkovin. Na podoben ukrep se pripravljamo tudi pri nas; s seznama naj bi črtali še 18 fitofarmacevtskih sredstev.

Atrazin - sovražnik številka ena

Pesticid, ki najbolj onesnažuje podtalnico in s tem tudi zajetja pitne vode, je atrazin s svojima razgradnima produktoma desetilatrazinom in desizopropilatrazinom. Po standardih Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) je bila najvišja dovoljena vrednost pesticidov v vodi 2 µg na liter vode. Z novim pravilnikom o zdravstveni ustreznosti pitne vode, ki je začel veljati s 1. januarjem, se je dovoljena meja znižala na 0,1 µg na liter vode. Kot pravi mag. Janez Kopač, minister za okolje in prostor, so takšno mejo postavili zato, ker nižjih vsebnosti niti ni mogoče zanesljivo meriti. Slovenija se je odločila iti še korak dlje in uvesti nekakšen nadstandard, saj te mejne vrednosti ni uvedla samo za vodo pri pipi, temveč tudi za podtalnico. V EU vodne vire, ki so pogosto bolj onesnaženi kot pri nas, pred uporabo očistijo v velikih in dragih čistilnih napravah, pri nas pa bomo, tako zagotavlja minister Kopač, zaščitili že podtalnico, da jo bomo lahko pili neposredno kjerkoli v Sloveniji.

Kaj pa zaloge atrazina?

Tako zagotavljajo odgovorni. Napovedi so sicer optimistične in prijazne, našteti ukrepi pa vredni pohvale. Toda težava je drugje. Atrazin je pri nas res na seznamu fitofarmacevtskih sredstev, ki jih v kmetijstvu ni več dovoljeno uporabljati, toda če vemo, da ga ponekod uporabljajo že več desetletij, razpolovna doba atrazina in njegovih derivatov pa je približno pet let, nam je jasno, da se bo v vodnih vzorcih, ki jih bodo jemali iz vodnih zajetij, atrazin pojavljal še dolgo časa. Naslednja resna težava je v tem, da atrazin kljub prepovedim še vedno uporabljajo, saj je težko verjeti, da ga kmetje, ki so ga kupili na zalogo še pred prepovedjo, ne bodo več uporabljali. Čeprav imamo v državi razvito mrežo nadzora nad podzemnimi vodami, pri katerem je mogoče zaznati še tako majhno odstopanje od dovoljenih vrednosti, je težko s prstom pokazati na konkretnega krivca in ga ustrezno kaznovati. Prav zato so lahko ukrepi, ki jih izvaja država, še tako dobro zastavljeni in zamišljeni, a ne bodo dosegli maksimalnega učinka, če ne bo prišlo tudi v zavest ljudi, da smo za svoje okolje in s tem tudi za pitno vodo odgovorni sami.

Kmetijski okoljski program

Ker so poglavitni krivci za onesnaževanje podzemnih voda obdelovalci velikih kmetijskih površin, ki uporabljajo pesticide, je Ministrstvo za kmetijstvo RS pred tremi leti vpeljalo kmetijski okoljski program. Po besedah ministra Buta gre predvsem za finančno spodbujanje kmetov, da bi pri obdelovanju zemlje uporabljali okolju prijaznejša sredstva in omejili ali se povsem odpovedali nekaterim najbolj škodljivim fitofarmacevtskim sredstvom. Letos je v program vključenih kar 12 tisoč kmetijskih gospodarstev, ki obdelujejo 110 tisoč hektarov kmetijskih zemljišč, za naslednje leto pa ministrstvo načrtuje širitev, ki naj bi zajela približno 350 tisoč hektarov obdelovalnih površin. Na ministrstvu načrtujejo, da bi čez tri leta s tovrstnimi subvencijami in spodbudami pritegnili že polovico slovenskih kmetov. Ker takšno okoljsko usmeritev podpira tudi EU, bi iz tega naslova dobili tudi denar za subvencije.

Zavest na preizkušnji

Ideja, vredna odobravanja. Upamo samo lahko, da se bo za naravi in s tem tudi vsem ljudem prijaznejše kmetovanje odločilo čimveč kmetov, predvsem pa, da se bodo dogovora, sklenjenega z državo, za katerega bodo bogato nagrajeni, tudi držali. Po zagotovilu ministrstva bodo kmete, ki bodo prejemali "okoljsko subvencijo", preverjali, vendar vsako leto samo kakih pet odstotkov. Čeprav bodo pregledi nenapovedani, je možnost za obisk inšpektorjev majhna, zato bo glavnina dogovora temeljila predvsem na zaupanju. Kako trdno bo in ali bo vzdržalo želje ter zahteve tržno naravnanih kmetov po velikem zaslužku, bomo lahko z gotovostjo ugotavljali šele čez deset in več let.


Kolektivna odgovornost

Dejstvo je, da je skrb za neoporečno pitno vodo skupna. Čeprav je glavni vir onesnaževanja podzemnih virov pretirana uporaba pesticidov, ki jih uporabljajo predvsem v kmetijstvu, je skrajni čas, da naredimo tudi revizijo lastnega ravnanja in odnosa do narave. Živimo v naselju, ki nima urejene kanalizacije in smo torej morali ob hiši narediti greznico? Se še spomnimo, kdaj smo jo zadnjič dali izprazniti? Ne, ker smo ji preluknjali dno, da bi si tako prihranili dodatne stroške. Ker so tako ravnali vsi. Že res, da smo s tem vsako leto prihranili nekaj denarja, toda odplake iz preluknjanih greznic nekam odtekajo. Običajno kar v podzemlje, kjer se prej ali slej srečajo z vodnimi viri, ki po zapletenih poteh pridejo v naše pipe. Iz katerih pijemo. In se jezimo, ko izvemo, da njena kakovost ni najboljša.

Obstajajo tudi bolj potuhnjeni načini vsakodnevnega obremenjevanja voda, ki se zdijo povsem nedolžni. Ste se vprašali, koliko strupov spustite v odtok vsakič, ko se vam zamaši? Ste že kdaj razmišljali, ali je na zelenjavnem vrtu res nujno uporabljati vsa strupena sredstva za uničevanje plevela? Veste, kako strupena so škropiva, s katerimi zatirate škodljivce na sadnem drevju? Na to pomislite naslednjič, ko se boste jezili, zakaj ne morete več piti vode iz pipe. Prav zato je nesmiselno s prstom kazati samo na dejavnike okoli sebe. Za neodgovorno ravnanje z okoljem smo v resnici bolj ali manj odgovorni kar vsi. Zato je tudi skrb za njegovo čiščenje na ramenih slehernega posameznika.
Zarja Đotišini

Zarja Đotišini indijska astrologija

Matic Fabjan

Matic Fabjan dr. med. spec. plastične rekonstrukcijske in estetske kirurgije

Marijana Jazbec

mag. Marijana Jazbec poklicna grafologinja analiza pisave

Postavi vprašanje

Vsi Viva strokovnjaki