Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

O vegetarijanstvu

Za polno življenje

Za mnenje o vegetarijanstvu smo vprašali tudi predsednika države, dr. Janeza Drnovška. Antropologinja Vesna Godina razmišlja o mesu. Biolog Živan Krevel o vprašanju vegetarijanstva pri otrocih. Gretta Mikuž Fegic iz Društva za osvoboditev živali živali o tem, kako živali čutijo trpljenje in smrt.

dr. Janez Drnovšek

Zakaj ste se odločili, da ne boste več jedli mesa? Ali so vas k temu vodili samo zdravstveni ali tudi etični razlogi?

Vegetarijanec sem postal, ker čutim, da je takšna hrana boljša, kakovostnejša. Meso jemo bolj zaradi privzgojenih navad in vzorcev. Nekaj let sem bil vegetarijanec, v zadnjem času pa sem postal veganec, torej ne pijem več mleka, ne jem mlečnih izdelkov in jajc, ker čutim, da tega ne potrebujem.
Kljub temu mi je naprej na voljo raznolika hrana, različne rastlinske jedi, ki zadoščajo vsem potrebam. Za ta korak sem se torej odločil po notranjem občutku, vsekakor pa so prisotni tudi etični razlogi.

Nekatere kroge v mesnopredelovalni industriji ste zelo razburili z izjavo, da raka, poleg drugega, povzroča tudi uživanje mesa. Kaj menite o takih odzivih?

Po mojem osebnem prepričanju je za zdravje bolje, če se odpovemo mesu in mesnim izdelkom.

Ali pri sebi, odkar ste vegetarijanec, opažate spremembe v počutju, ki bi jih lahko pripisali prav tej spremembi v prehranjevanju?

Vsekakor se počutim zelo dobro. Imam več energije kot prej.

Ali se vam zdi, da bi bila politika drugačna, če bi bilo v njej manj mesojedcev in več vegetarijancev? Bi bila morda manj agresivna in bolj miroljubna?

Če bi ljudje − ne glede na to, s čim se ukvarjajo − prisluhnili svojemu notranjemu občutku, če bi gradili na dvigovanju ravni zavesti, bi gotovo (za)živeli polno in zdravo življenje, usmerjeno v pozitivne dejavnosti.

Vesna V. Godina, antropologinja

Novejša razglabljanja o mesu so preobremenjena z ideologijo. Tako na eni kot na drugi strani. Torej tako pri mesojedcih, ki seveda zagovarjajo nujnost uživanja mesa, kot pri tistih, ki mesa ne jedo in seveda na vse pretege dokazujejo škodljivost prehranjevanja z mesom. Ta ideološka obremenjenost je tolikšna, da se o mesu skorajda ne moremo več pogovarjati, ne da bi se pri tem čustveno razvneli, torej tako, da bi upoštevali nekatera dejstva.

Ta dejstva pa jasno kažejo, da je prehrana, ki vsebuje velike količine mesa, v kateri je meso glavni del obroka, dokazano nezdrava in zdravju škodljiva. Tako kot na drugi strani dejstva kažejo, da je vključevanje majhnih količin mesa v prehrano (kar pomeni ne več kot 5 dag vsak drug dan) zdravju koristno. Seveda samo, če gre za zdrave ljudi. To pomeni, da naj bi zdrav človek vsaki drugi dan pojedel košček (5 dag) rdečega mesa, ki izvira iz ekološke pridelave, ali pa enako količino divjačine. To dejstvo seveda ne bo všeč mesojedcem, ki se jim bo ta količina zdela veliko premajhna, a tudi ne vegetarijancem (med katere že trideset let spadam tudi sama), ki se jim bo zdela prevelika.

Toda verjetno je res, da zdaj temeljnega problema še ne predstavljajo vegetarijanci. Ti so sicer − vsaj v nekaterih primerih − ideološko težavni, celo nasilni. Toda svojemu zdravju z izključevanjem mesa iz prehrane dokazano škodijo manj kot zdajšnji mesojedci, ki morajo imeti kos mesa (večji od 5 dag) na krožniku vsaj enkrat na dan. Za katere kosilo brez mesa sploh ni kosilo. In za katere je brezmesna prehrana hrana za ptiče.
Tudi če na zdajšnje zahodne prehrambne navade pogledamo medkulturno, ugotovimo, da je zdajšnja obilna raba mesa v prehrani izjema. Če odmislimo redke družbe, ki imajo zaradi značilnosti zemljepisnega okolja, v katerem bivajo, zelo omejen dostop do rastlinske hrane (denimo Inuiti), podatki kažejo, da je večina ljudi tega sveta bila in je praviloma še vedno mešanojedih. To pomeni, da jedo tako hrano rastlinskega izvora kot meso. Toda meso je praviloma priloga, dodatek ali izjema in ne vsakodnevno živilo. Navsezadnje so se tako prehranjevali tudi naši predniki, že naši straši, če o starih starših niti ne govorimo.

Hrana, v kateri je meso temeljno in najpomembnejše živilo, je torej posebnost sodobnih zahodnih kultur šele od druge polovice 20. stoletja naprej. Za to spremembo stoji kapital. In njegovi interesi. A tudi posebne kulturne percepcije, pomeni hrane in oblike prehranjevanja. V preteklosti zahodnih družb − tudi samo stoletje nazaj − je bilo meso drago živilo, ki so si ga v večjih količinah in pogosteje lahko privoščili samo bogati. Zato je bil velik kos mesa na krožniku vprašanje družbenega položaja, prestiža in ne zdravja. Nekako tako, kot je zdaj stvar statusa in prestiža imeti drag avto ali drago obleko. Ljudje so si želeli več mesa na krožniku. To pa zato, da bi imeli to, kar imajo bogati. Da bi si s tem dokazali, da je tudi njim dostopen drobec izobilja, ki si ga tako želijo. V ozadju je bila torej želja, želja po tistem, kar imajo bogati. Ta želja je bila najbrž eno od zgodovinsko opredeljenih ozadij, ki jih je bilo mogoče kaj hitro uporabiti za povečevanje porabe mesa v prehrani.

V drugi polovici 20. stoletja je kapital naredil ta korak. Prehod na prehrano, v kateri je meso temeljno živilo zdravega obroka, je spremljalo zadovoljstvo, da je velik kos mesa na krožniku dokaz, da "nam gre dobro". Ta prehod je potekal v obdobju, ko je začel kapital prefinjeno tržiti najrazličnejše človekove potrebe, ki jih na začetku 20. stoletja sploh še niso tržili − zdravje, lepoto, mladost, bogastvo, seks itd. Prehod na te nove oblike trženja je zaznamoval preobrazbo kapitalizma v potrošniški kapitalizem. Torej preobrazbo v svet, v katerem dandanes na Zahodu živimo vsi.

Z dostavkom, da je kapitalizem enako, kot je nekoč tržil meso, zdaj začel tržiti tudi vegetarijanstvo.

Živan Krevel, homeopat

Razlog v predsodkih?

Ali je za razvoj otroka res potrebno, da uživa meso? Večina zdravnikov namreč še vedno trdi, da je meso nujno potrebno za otrokov telesni in duševni razvoj …

Živan Krevel, dr. med., univ. dipl. biol.: »Trdno verjamem, da je za otrokov zdrav razvoj najbolj zdrava vegetarijanska hrana s čim manj hrane živalskega izvora (mlečnih izdelkov, jajc). Tudi rastlinska hrana namreč vsebuje vsa potrebna hranila, skupaj z beljakovinami in drugimi nujno potrebnimi snovmi (esencialne maščobne kisline, mikroelementi, antioksidanti itn.). Hči je vegetarijanka tretje generacije, saj so bili vegetarijanci že moji starši, in z veseljem lahko zatrdim, da je zelo zdrava, njen fizični in duševni razvoj pa poteka zelo dobro, saj je med večjimi v svoji starostni skupini.

Ne razumem razlogov za tako kategorično zavračanje vegetarijanske prehrane pri kolegih zdravnikih. Najbrž gre za ukoreninjene predsodke, kajti obstaja že kar nekaj velikih in odmevnih znanstvenih raziskav (naj omenim samo kitajsko in oxfordsko raziskavo), ki potrjujejo, da je vegetarijanska hrana varovalna in za človeka najprimernejša − tudi za otroke, saj preprečuje nastanek kroničnih, degenerativnih bolezni, a tudi srčno-žilnih bolezni in raka, zaradi katerih v razvitem svetu umre največ ljudi. Navsezadnje sem dokaz za to tudi sam, saj sem se brez grižljaja mesa razvil popolnoma normalno in sem, vsaj za zdaj, k sreči še popolnoma zdrav. Pri tem ne bi smeli pozabiti niti na etični (ubijanje živali preprosto ni človeško) in ekološki vidik (proizvodnja mesa zahteva sedemkrat večje kmetijske površine kot proizvodnja rastlinske hrane).

Rad bi pozdravil pogumne korake predsednika Drnovška, saj je s tem, ko je državljanom predstavil svoje nove zdrave prehranjevalne navade, naredil veliko za zdravje Slovencev v prihodnje.
Za konec si bi izposodil misel irskega dramatika Georga Bernarda Shawa: "Živali so moji prijatelji, svojih prijateljev pa ne jem." K sreči je to tudi zdravo, tako za človeka v ožjem kot tudi širšem smislu (zdravje našega planeta).«

 
Gretta Mikuž Fegic,  Društvo za osvoboditev živali

ŽIVALI ČUTIJO TRPLJENJE IN SMRT

Ko je govor o vegetarijanstvu, pride v ospredje vprašanje, ali je uživanje brezmesne hrane za človeka zdravo v tolikšni meri, da zadosti potrebam telesa po vseh hranilnih snoveh. Nato se vlečejo neskončne polemike obeh polov: tistega za in tistega proti vegetarijanstvu. Redkokdaj pa je v javnih razpravah zaslediti vprašanje, ali je uživanje mesa za človeka tudi etično sprejemljivo. Če je o tem že govor, razprave trčijo ob večno dilemo, ali imajo živali dušo ali ne. Nato spet sledijo neskončne polemike in trenja nasprotujočih si stališč, ki spodbijajo temelje, na katerih bi se lahko izoblikovalo vprašanje etičnosti uživanja mesa.

V stremljenju k višjim vrednotam se nikakor ni odveč vprašati, ali k našemu dostojanstvu sodi to, da drugim bitjem povzročamo trpljenje in celo smrt. To, da živali v množični živinoreji neizmerno trpijo, morda še vedno ni jasno vsem − ali pa tega preprosto nočejo videti. Verjetnejša je druga možnost, kajti ali je možno govoriti, da žival ne trpi, če živi z dvajsetimi pernatimi sotrpini na enem kvadratnem metru in če ji odrežejo kljun, da jih zaradi stresa ne bi kljuvala?
Je mogoče prezreti trpljenje, če vemo, da prašiče redijo v omreženih kletkah, v nenehni temi, na majhnem prostoru? Je mogoče reči, da ne gre za trpljenje, če teličkom odrečejo materino mleko in jih hranijo s slano brozgo, da čimprej pridobijo predpisano težo, ki je potrebna za odhod v klavnico? V teh nekaj tednih životarjenja ležijo v lastnem blatu, osamljeni in izolirani od vrstnikov.

Smemo govoriti, da živali ne trpijo, ko jih po tisoč kilometrov daleč prevažajo brez vode in hrane, v najhujši vročini ali ledenem mrazu, s polomljenimi kostmi in odprtimi ranami? Živali so na cilju tako izmučene, da ne zmorejo prehoditi niti tistih nekaj metrov do klavnice. Pri tem jim pomagajo: z železnimi kavlji, ki jim jih zbadajo v usta, oči ali zadnjik …
Je možno reči, da žival ne trpi v zadnji fazi življenja, ko se v agoniji upira temu, da bi ji prerezali grlo, odžagali noge, jo razparali … nemalokrat še pri zavesti?

Ob teh dejstvih ni mogoče govoriti o kakršnikoli človeški etiki in morali. Ljudje menimo, da nas to ne zadeva, ker nismo neposredno udeleženi pri teh dejanjih. Toda dejstvo je, da je vsak grižljaj mesa, ki nam zdrkne po grlu, rezultat te okrutne in krvave dejavnosti, za katero raje plačamo, ker se nam upira, da bi jo opravljali sami.
Živali občutijo trpljenje in strah pred nasilno smrtjo podobno kot ljudje. Njihov notranji instinkt je še bolj prefinjen kot pri ljudeh, zato natanko vedo, da ta pot vodi do klavnice, v smrt. Toda to ni naravna smrt, te se živali ne bojijo, saj jo v normalnih okoliščinah pričakajo mirno in dostojanstveno. Smrt, ki jim jo povzroči človek, je brutalen umor, saj živali nimajo drugega izhoda. Nimajo izbire. Nimajo druge možnosti.

Ljudje poznamo moralno-etične zapovedi, kar nam narekuje, da spoštujemo tudi živalsko dostojanstvo, če pričakujemo, da se dostojanstvo prizna tudi nam. Ne moremo izžarevati dostojanstva, dokler ne sprejmemo preprostega dejstva, ki ga razume vsak otrok: če bitje tuli, cvili, joka, se upira, cepeta in v agoniji obrača oči, pomeni, da TRPI. Človeško dostojanstvo naj ne bo sopomenka za ponos in aroganco, ne, to naj bo pokončnost usmiljenega človeka, ki se zaveda odgovornosti do vseh oblik bivanja na zemlji. Smo se sposobni ob teh dejstvih ustaviti, pretrgati s tisočletno tradicijo in reči: "Nastopil je čas, ko spoznavamo, da s povzročanjem trpljenja drugim bitjem ne moremo doseči napredka v smeri miru in blagostanja za ves planet."


Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

vegetarijanstvo , homeopatija , homeopat , vegetarijanci , žival , nadomestki mesa , sočutje do živali , ekološka ozaveščenost , veganstvo

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.