Invazivne rastlinske in živalske vrste

Neža Mrevlje
sreda, 06. marec 2019

AMBROZIJA

Domača mačka Emily je bila pred enajstimi leti prava medijska zvezda. Kot slepi potnik je namreč v kontejnerju prepotovala iz Združenih držav Amerike vse do Francije. Na enem od svojih pohajanj po domačem kraju v severni zvezni državi Wisconsin je odtavala v bližnjo tovarno papirja. Tam pa v tovornjak, ki je z ladjo pripotoval do Belgije in nato vse do v Francije. Po enem mesecu, ko je tovor prispel na cilj, so v njem odkrili tudi Emily. Živo in zdravo, čeprav shujšano in žejno. Na poti je bila 30 dni, a je preživela.

Mačka je ob vrnitvi domov, lastnika so poiskali s pomočjo ovratnice, ki jo je nosila, postala prava senzacija. Vendar pa je zgodba o mački s srečnim koncem veliko širša. Biolog dr. Al Vrezec z Nacionalnega inštituta za biologijo, ki se ukvarja z raziskovanjem invazivnih živalskih vrst, jo poda kot ilustracijo primerov vnosa rastlinskih in živalskih vrst, ki se dogajajo ob transportih in potovanjih.

Če nam nevede lahko uide že mačka, kaj vse še vnesemo v okolje, ne da bi vedeli, pa tudi videli, ko gre na primer za žuželke in druge manjše organizme, je sporočilo tega pripetljaja. Del tega pa tudi, da se tudi ob zavestnih vnosih tujerodnih živalskih in rastlinskih vrst v nova okolja posledic teh naših dejanj vse premalo zavedamo. Ob možnostih, da tujerodna vrsta postane invazivna, ima to širši vpliv na celotni ekosistem, s tem pa tudi na človeka.

Preveliko število hkrati

Prenosi tujerodnih rastlinskih in živalskih vrst v nova okolja sicer niso nič novega. Stari so kot človeštvo in so posledica odkrivanja in osvajanja sveta, trgovanj in potovanj. Vendar pa se za razliko od preteklosti v današnjem času srečujemo s prevelikim številom vnosov hkrati. Če je včasih veljalo, da je prišlo do vnosa nove vrste recimo enkrat na stoletje, se to v sočasju dogaja večkrat na leto. Posledice pa se kažejo ne le v biološki homogenizaciji in s tem v propadanju biodiverzitete in lokalnih ekosistemov, temveč lahko tudi na zdravju ljudi, na primer v obliki alergij, in v gospodarstvu.

Težava za okolje, ljudi in gospodarstvo

To poletje so v Ljubljani viseli plakati, ki pozivajo k odstranjevanju pri nas že močno razširjene ene najbolj alergenih invazivnih tujerodnih rastlin - ambrozije, ki izvorno prihaja iz Severne Amerike. Po rečnih bregovih, na gozdnih robovih, nepokošenih travnikih in robovih cest se v velikem obsegu razrašča tudi japonski dresnik. Gre za vzhodnoazijsko rastlino, ki velja za eno od sto najinvazivnejših rastlinskih vrst na svetu. S svojimi globokimi koreninskimi prepleti v grajenem okolju ne uničuje le lokalnega rastlinja, temveč tudi infrastrukturo, saj lahko dvigne asfalt tudi do pet centimetrov.

Pozidana in asfaltirana tla pa niso ovira niti za invazivno tujerodno rastlino pajesen iz Azije. Prav tako nas zadnjih nekaj let komarji pikajo že čez dan, saj je tudi na tem delu sveta prisoten tigrasti komar iz Azije. V stanovanja jeseni vse pogosteje silijo harlekinske polonice, v ZDA poročajo tudi o kmetijski škodi, ki jo povzročajo, čeprav tega v Sloveniji zaenkrat še ni zaznati.

Med perutnino, ki jo ljudje gojijo doma, je tudi mandarinka, izvorno kitajska raca, ki jo je po Evropi vse več. V Mariboru so pred časom lovili želvo hlastavko, ki je zaradi svojega močnega ugriza z že kar krokodiljimi lastnostmi nevarna žival. V naravi niso redke niti severnoameriške želve rdečevratke, ki jih naveličani teraristi spustijo v okolje. Resda jih vrnejo v naravo, vendar prepogosto ne vedo, da je nekdanja domača želvica zaradi tega pri nas ena od invazivnih tujerodnih vrst, prav tako kot vse zgoraj naštete rastline in živali.

Med te sodijo na primer tudi zlate ribice, ki jih zaradi pripovedne zapuščine o njihovem izpolnjevanju želja v bližnjem ribniku morda z veseljem ugledamo. A dejstva biologije kažejo drugačno sliko. Človekova dejanja pa se v teh primerih obračajo proti nam samim.

Kaj so in kakšen vpliv imajo?

V razmerju med kulturnim in biološkim ekosistemom, če oba poimenujemo z biološkim izrazom, gre za neposredno nasprotje v pojmovanju. Če imajo migracije na kulturno okolje pozitiven vpliv, saj ga bogatijo z novimi znanji, izkušnjami, pogledi na svet in načini življenja, pa imajo v svetu narave lahko popolnoma drugačen vpliv.

Tujerodna rastlinska ali živalska vrsta v novem okolju - katere pojav zunaj njenega naravnega območja je posledica (ne)namernega človekovega vnosa - nima naravnih plenilcev ali zajedavcev, ki omejujejo rast njene populacije. Zato ima, če najde dovolj virov za svoje preživetje, potencial širjenja in čezmernega razmnoževanja. Čeprav to uspe malo tujerodnim vrstam, pa je obstoj teh v novem ekosistemu lahko zelo težaven. Prav tako je tudi nemogoče predvideti, katera od tujerodnih vrst bo v novem ekosistemu prešla v invazivno fazo. Zato je ob njenem pojavu v naravi zelo pomembno in nujno zgodnje ukrepanje, opozarja biolog Al Vrezec.

V novem okolju tujerodna vrsta namreč trči ob druge, ki sicer sobivajo v ravnovesju. Z obstoječimi nova začne tekmovati in je pri tem zaradi odsotnosti naravnih sovražnikov pogosto uspešnejša. Tako se njena populacija lahko hitro povečuje in širi, tujerodna pa s tem ko spreminja lokalni ekosistem, postane invazivna. V okolju tako pride do izrivanja oziroma izumiranja lokalnih vrst, propadanja biodiverzitete, s tem pa kot že rečeno do okoljske, gospodarske in zdravstvene škode.

»Problem nove vrste je tudi v tem, ker lahko prinaša s seboj parazite. Pozabljamo, da tujerodne vrste ne prihajajo same. Tudi ljudje smo multiorganizem, saj je v nas marsikaj, od gliv do parazitov in podobno. Sami organizmi so lahko nanje odporni, lokalne vrste pa morda ne,« pojasnjuje biolog dr. Al Vrezec. Tak problem je poznan pri potočnih rakih, kjer je potočna kuga zbrisala celotne populacije domačih rakov, na katero pa so tujerodne, ki so bolezen prinesle, odporne.

Globalizacija jih prinaša vse več

Problem današnjega časa, kot opozarja biolog Vrezec, je, da imamo vse več in več tujerodnih vrst. Te so z globalizacijo postale stalnica in zato se bomo z njimi morali sprijazniti ter naučiti živeti. Vendar pa moramo, tako zaradi narave kot človeštva in v izogib novim težavam, preprečiti nove vnose tujerodnih vrst, opozarja biolog. »Pri vprašanju tujerodnih vrst je pomembno stvari urejati na začetku, za to pa zagnati vse mehanizme,« opozarja Vrezec. Ker je reševanje teh težav večinoma drago, predvsem pa je trajna odstranitev tujerodnih vrst skoraj nemogoča, se je pomembno stvari lotiti, ko je vrsta v okolju prvič zaznana.

Na sistemski ravni je to mogoče v obliki mehanizmov za zgodnje odkrivanje in ukrepanje ob pojavu tujerodnih vrst, ki jih pri nas za razliko na primer Avstrije, Velike Britanije in Švedske še nimamo vzpostavljenih. Prav tako tudi ne sistema monitoringa na krajih potencialno večjega vnosa, kot je to na primer luka Koper in letališča. Prav tako ni nadzora nad tem, kaj prodajajo v trgovinah z domačimi živalmi, še izpostavi Al Vrezec. To pa je tudi raven, kjer lahko največ naredimo kot posamezniki. Dokler je žival, če gre za tujerodno vrsto, v akvariju, to niti ni problem.

Ključno je, da organizmi ne pridejo v naravo. Kot potrošniki pa lahko na podlagi pričujoče vednosti tudi izbiramo. S svojimi nakupi oziroma odločitvijo, da tujerodne živali ali rastline ne kupimo, podajamo sporočila trgu. Tako se na primer za nakup tujerodnih živali in rastlin, ki so potencialno invazivne v naši naravi, za domači užitek, hobi in okrasje raje niti ne odločimo. S spremembo v verigi povpraševanja pa tako lahko vplivamo deloma tudi na ponudbo, s tem pa dolgoročno tudi na naše življenje in nas same.