Ljubljanski skupnostni vrtovi

S sodelovanjem na skupnostnih vrtovih posamezniki in posameznice pridobivajo raznolika znanja. Poleg tega se učijo sobivanja v skupini popolnoma različnih ljudi, razvijajo strpnost in občutek za drugega ter krepijo občutljivost za širša družbena vprašanja.
S sodelovanjem na skupnostnih vrtovih posamezniki in posameznice pridobivajo raznolika znanja. Poleg tega se učijo sobivanja v skupini popolnoma različnih ljudi, razvijajo strpnost in občutek za drugega ter krepijo občutljivost za širša družbena vprašanja. (Foto: Gregor Gobec)

Vrtičkarstvo ima v Ljubljani dolgo zgodovino, zadnje čase pa v duhu zdravega življenja in iskanja poti do kakovostnega življenja v urbanem okolju pridobiva še druge družbene razsežnosti. Skorajda ni kraja v mestu, kjer ne bi bilo mogoče vrtnariti, čeprav je to samo nekaj loncev paradižnikov in solate na balkonu ali strehi, zelišča na okenski polici … Vrtnarjenje je primerno za vse, odločitev za tovrstno dejavnost pa je povezana z različnimi motivi, pa naj gre za skrb za zdravo prehrano, skrajševanje transportnih poti, nadzor nad izvorom hrane, priložnost za tesnejše stike med ljudmi, varčevanje, spopadanje s stresom.

»Delo na vrtu je univerzalen medij za samouresničevanje. Prebivalci velikih mest nimamo stika z naravo. Na vrtu pa je drugače, saj gre pri tem za povezanost z resnim življenjem, ki je onkraj stanovanjskega, službenega ali družbenega mehurčka. Tu smo vsi enaki, ne glede na izobrazbo in družbeni položaj. Če se pojavijo polži, se pojavijo pri vseh, ki si delimo vrt. Poleg tega z delom na vrtu razvijaš mehke spretnosti, ki jih naša družba vse premalo ceni. Pridelovanje lastne prehrane v naboru družbenih vrednot še ni našlo pravega mesta,« pravi Darja Fišer,pobudnica Zelemenjave, izmenjave sadik, semen in pridelkov, sicer pa docentka na oddelku za prevajalstvo na Filozofski fakulteti v Ljubljani in navdušena urbana vrtnarka.

Vrtičkarstvo ni konjiček, ampak način življenja, poudarja oblikovalka in urbana vrtnarka IrenaWoelle. »Urbano vrtnarjenje ustvarja emancipirane in družbeno dejavne ljudi ter pomeni alternativo potrošništvu,« še pravi. Vključenost v skupnostne vrtove lahko v življenje posameznika in tudi skupnosti prinese veliko več kot samo ekološko pridelano zelenjavo. V tem kontekstu je zgovorna izkušnja Irene Woelle. Pripoveduje namreč tudi o tem, da posamezniki, ki se sprva povežejo s ciljem samooskrbe, pozneje združijo svoje znanje tudi na drugih področjih, denimo v pobudi za prepoved uporabe sporne tehnologije za pridobivanje plina (fraking) v Sloveniji. Ta primer ponazarja, kako se lahko želja po samostojnem pridelovanju zelenjave razvije v družbeno angažiranost, pomembno za širšo skupnost.

Kje vrtnariti v Ljubljani

V Ljubljani so še zdaj delujoča klasična vrtičkarska območja, kot je vrtičkarska kolonija za Litostrojem, ki je nastala po drugi svetovni vojni,ob gradnji tovarne in delavskega naselja. Med trajno zaščitena vrtičkarska območja, ki imajo dolgo tradicijo, saj segajo v srednji vek, so Krakovski vrtovi. Z urbanim prostorom že več desetletij sobivajo tudi tista ob Rimski cesti, svoje mesto pa je tovrstna samooskrba našla tudi med bloki v Savskem naselju in na obdelovalnih površinah v zaledju urbanega tkiva, denimo v Šentvidu in drugje. Po letu 2007, ko so odstranili vrtove pred Plečnikovimi Žalami in na nekaterih drugih lokacijah, je občina za vrtičkarstvo uredila samo tri lokacije – v Dravljah, Štepanjskem naselju in na Ježici. Gre za skupno 335 vrtičkov, ki pa so vsi oddani.

V središču Ljubljane sodobno vrtičkarstvo, ki spada med globalne urbane trende, vse bolj kaže svojo vitalnost, še posebno dragoceni pa so skupnostni vrtovi, urejeni na pobudo civilnih iniciativ, ki s svojo organizacijo (od spodaj navzgor) prinašajo tudi močan angažiran družbeni naboj. Ljudem namreč pokažejo, da je mogoče sooblikovati mesto tudi po svoji meri in da program urbanih okolij ni nujno zunaj njihovega dosega in moči. V skupnostnih vrtovih povezani posamezniki in posameznice različnih starosti in družbenih ozadij prek spoznavanja, sodelovanja terizmenjave znanj in mnenj postajajo bolj čuječiin dejavnimeščani, ki se odzivajo na dogajanje v svojemožjem in širšem življenjskem okolju. Povezanost v skupnostiprinaša tudi prijeten občutek pripadnosti, s čimer se krha občutek nemoči in negotovosti, ki ga utegnejo imeti atomizirani posamezniki ob soočanjus pogoji bivanja v mestnemokolju.

Skupnostni vrt onkraj gradbišča

»Ena od značilnosti skupnostnih vrtov je, da pogosto zasedejo degradirana mestna zemljišča,« pravi Polonca Lovšin, arhitektka, umetnicain ena od pobudnic skupnostnega vrta Onkraj gradbišča, ki v svojih projektih kaže pot hkakovostnemu življenju. Vrt jenastal leta 2010, v okviru festivala Mladi levi, ki ga prireja Zavod Bunker,ter v sodelovanju med skupino KUD Obrat(Stefan Dopener, Urška Jurman, Polonca Lovšin in Apolonija Šuštaršič) in okoliškimi prebivalci, in sicer na dolgo mirujočem gradbišču na koncu Resljeve ulice.

Petdeset gred sredi mesta (brez uporabe kemikalij, v samoorganizaciji, z željo po samooskrbi, zdravi prehrani, sodelovanju, izobraževanju, eksperimentiranju in povezovanju skupnosti) trenutno obdeluje kakih sto okoliških prebivalcev in prebivalk, ki si delijo orodje in skupni prostor. Ob skupnih akcijah, dodatnem programu in pridelovanju zelenjave poteka izmenjava znanj o vrtnarjenju in še marsičem drugem. »Veliko ljudi se nam je sprva priključilo zaradi vrtnarjenja, pozneje pa se je izkazalo, da s to pobudo ustvarjamo skupnost, v kateri razvijamo strpnost, ki se kaže kot dober model za prihodnost bivanja.

Ustvarjamo drugačen skupnostni prostor, v katerega smo vsi vključeni ob pomoči preprostih pravil, po zaslugi dogovarjanja pa smo povezani in vpeti v sooblikovanje mesta od spodaj navzgor. Ta pobuda ponuja tudi možnosti za dejavno preživljanje prostega časa ter družbeno in ekološko odgovorno ravnanje. Obenem ponuja možnost testiranja različnih modelov samoorganizacije in poudarja pomen vloge prebivalcev pri oblikovanju današnjih mest,« še pojasnjuje umetnica in navdušena urbana vrtnarka.

Skupnostni vrtovi Čolnarska

Irena Woelle, ki velik del hrane za tričlansko družino pridela na vrtovih v Trnovem, ob Rimski ulici in Poljanskem nasipu, na vrtu Za progo in na Onkraj gradbišča, ima tudi izkušnjo s skupnostnim začasnim vrtom na Čolnarski. Pobuda se je porodila na Sonaravnih sredah na Metelkovi in združila različne posameznike in skupine. Posebnost in osnovno vodilo vrta je, da posamezniki nimajo svojih gredic, ampak vsi obdelujejo vse. »To je bil zame velik korak v neznano, saj se mi je zdelo, da je odnos do rastlin zelo oseben. Vsakdo dela z rastlinami na drugačen način.« Toda izkazalo se je, da je tovrstna praksa zelo uspešna, saj vsak udeleženec uživa v precej pestrejšem jedilniku, kot bi sicer. Tudi občasna odsotnost katerega od udeležencev ni težava. V to raznoliko skupnost vsakdo prispeva najboljše gradnike in osebne značilnosti, kar je na drugih življenjskih področjihmogoče udejanjiti le redko. Priključevanje k vrtnarjenju ni formalizirano, gredice so v skupni uporabi, uporabapa je brezplačna. Za tovrstno začasno rabo se je ena od uporabnic dogovorila z lastnikom travnika in zaraščenega vrta blizu Ljubljanice.

Vrt za progo

Skupnostni vrt Za progo ležina nagnjenem terenu, njegov cilj je vzdrževanje zelenih mestnih površin, nastal pa je pred tremi leti, pod okriljem Botaničnega vrta in RTV Slovenije. Zdaj, pravi Darja Fišer, ki je na njem zasadila grah, korenje, redkvice, česen, čebulo, letos pa tudi maline, so se od institucionalnih pobudnikov že osamosvojili. V začetnem letu so na skupnih srečanjih ob sredah veliko znanja dobili prav od strokovnjakov Botaničnega vrta. Pogodbo o brezplačnem najemu v zameno za skrb in urejanje okolice, ki poteka tudi v obliki delovnih akcij, vsak vrtičkar sklene z Botaničnim vrtom. Trenutno so vse gredice zasedene, konec sezone pa se bo pokazalo, ali bo kdo zemljo zapustil, s čimer se bo sprostilo mesto za novega vrtičkarja.

Ena od lepot vrtnarjenja na tem skupnostnem vrtu, meni Darja Fišer, je medgeneracijsko druženje.Poudari tudi širši vidik urbanega vrtnarjenja v Ljubljani, saj bi »moralo biti sistemsko urejeno, da bi vsakdo, ki si to želi, vrt tudi dobil«. Mesto naj torej ponuja nabor različnih vrtov, od klasičnih do skupnostnih, saj si nekdo na vrtu želi miru, drugi pa program.

Povezani in aktivni

Z nastajanjem vse večjega števila urbanih vrtov, predvsem skupnostnih, kjer se posamezniki sprva povežejo zaradi zdravega prehranjevanja ali skrbi za okolje, pa se, kot kažejo primeri,razvijajo tudi različne pomembne izkušnje. Z izmenjavo mnenj in stališč o življenju v posameznem se pri posameznikihrahlja občutek izoliranosti, krepi pa se zavedanje o tem, da lahko v svojem mikrookolju (in tudi širše) tudi nekaj spremenijo in ga s tem sooblikujejo. S samooskrbo se ne lezmanjša poraba pesticidov, prekinja veriga posrednikov in odjemalcev v živilski industriji, skrajšujejo transportne poti in povečuje telesna dejavnost meščanov, ampak se tudi izrisujejo bivanjske potrebe, želje in zahteve.

Urbano vrtnarstvo prebivalce (vsaj deloma) zvleče stran od televizijskih zaslonov in izpod umetnih luči nakupovalnih centrov ter jih pritegne na prosto, kjer med sajenjem paradižnikov,po predavanjih ali med skupinskimi akcijami steče pogovor o soustvarjanju mesta in drugih družbenih temah. Sčasoma lahko besede postanejo tudi meso, želje, pravice in potrebe pa udejanjene.

Vse pa se začne pri občutku povezanosti posameznikov, eni od temeljnih izkušenj, ki jih prinašajo skupnostni urbani vrtovi. Ob gredici se upokojeni srečujejo z mladimi družinami, s posamezniki srednjih let in z vsemi drugimi. In kar je nadvse pomembno: krepi se zavedanje, da so del skupnosti, brez strogih pravil, vendar z jasno željo, da skupaj nekaj naredijo. Pri temrazvijejo tudi večjo občutljivost za drugega. Prvi korak v tej smeri je lahko že ta, da denimo zalijejo presuho zemljo, v kateri je kak drug uporabnik zasadil grah – naslednji pa opredelitev dejanj in pobud, povezanih s kakovostjo našega bivanja v prihodnosti.

Kako se lahko priključite skupnostnemu vrtu?

Za vrtnarjenje na mirujočem gradbišču uporabniki vsako leto podaljšajo pogodbo z Mestno občino Ljubljana, v skupno blagajno pa za navoz zemlje in uporabo vode prispevajo po dvajset evrov na leto. Priključiti se jim je mogoče z vpisom na čakalni seznam (e-naslov: obrat@obrat.org). Zainteresirani pridejo na vrsto, ko se sprosti kaka gredica. Pogoj za sodelovanja je sodelovanje pri skupinskih akcijah in upoštevanje pravilnika vrtnarjenja, ki ga na osnovi izkušenj iz leta v leto dopolnjujejo.




Galerija

S sodelovanjem na skupnostnih vrtovih posamezniki in posameznice pridobivajo raznolika znanja. Poleg tega se učijo sobivanja v skupini popolnoma različnih ljudi, razvijajo strpnost in občutek za drugega ter krepijo občutljivost za širša družbena vprašanja. Gregor Gobec

Motivi za vrtičkarstvo so lahko različni. Nekdo to počne zaradi želje po zdravem prehranjevanju, nekdo drug zaradi družabnih razlogov, za nekoga je to oblika rekreacije ali pa izraz družbenega in ekološko odgovornega ravnanja. Za Darjo Fišer, docentko na Oddelku za prevajalstvo Filozofske fakultete v Ljubljani, je izziv tudi ustvarjanje z lastnimi rokami. Rezultati na vrtu so otipljivi, vsak teden vidiš napredek in dobiš potrditev, da greš v pravo smer, torej precej drugačni od rezultatov pri njenem teoretičnem poklicu. Matic Bajželj

»Na skupnostnih vrtovih poteka izmenjava znanja o vrtnarjenju in še marsičem drugem,« povzema svoje izkušnje ena od pobudnic nastanka vrtov Onkraj gradbišča, umetnica in arhitektka Polonca Lovšin. Med srečanji na vrtu se pogosto odprejo vprašanja, povezana s pomenom in oblikami vključenosti prebivalcev v oblikovanje mesta in ustvarjanja kakovostnih oblik bivanja za prihodnost. S povezanostjo v skupnost se rahlja tudi občutek nemoči posameznika, soočenega s sodobnimi družbenimi in bivanjskimi okoliščinami. Matic Bajželj

Oblikovalka in urbana vrtnarka Irena Woelle poudarja, da je vrtičkarstvo način življenja, ki pomeni alternativo potrošništvu, skupnostni vrtovi pa ustvarjajo tudi družbeno dejavne ljudi. Osebni arhiv

Skupnostni vrtovi so dober bivanjski model za prijetno življenje v mestu, ki ustreza različnim družbenim slojem in slogom ter omogoča dejavno preživljanje časa, druženje, sodelovanje, pridelovanje zdrave hrane in stik z naravo. Irena Woelle

Vključenost v skupnostne vrtove lahko v življenje posameznika prinese veliko več kot zgolj ekološko pridelano zelenjavo. Med delom na vrtu in druženjem ob njem se razjasnijo vprašanja, povezana z našo bivanjsko prihodnostjo. Bomo zaščitili svoje okolje? Bomo zaščitili svoje naravne vire? Kako v mestu obdržati prostore, ki niso povezani s potrošništvom? Irena Woelle

Na vrtovih Onkraj gradbišča redno skrbijo tudi za delavnice, predavanja in posvete o mestnih vrtovih in sorodnih temah. Eden od tovrstnih dogodkov je bila delavnica ekološkega vrtnarjenja, ki jo je pred leti vodil predsednik Združenja ekoloških kmetov Slovenije Boris Fras. Nenazadnje je eno od pravil na vrtovih Onkraj gradbišča vrtnarjenje brez herbicidov in pesticidov. Suzana Kajba

Vesna Kaloh

Vesna Kaloh dr. dent. spec. čeljustne in zobne ortopedije

Postavi vprašanje

Gorazd Kalan

mag. Gorazd Kalan dr. med. spec. pediatrije

Bogdan Ambrožič

dr. Bogdan Ambrožič dr. med. spec. ortopedije

Postavi vprašanje

Vsi Viva strokovnjaki