Kako so naši predniki brali naravo?

Sanja Lončar
četrtek, 14. marec 2019

Z opazovanjem značaja artičok so naši predniki ugotovili, da imajo veliko skupnega z jezljivimi ljudmi. Mogoče vse skupaj zveni kot pravljica, in vendar farmacija pritrjuje, da je artičoka ena od najmočnejših rastlin za zdravljenje jeter.

V današnjem svetu rastline praviloma spoznavamo tako, da pogledamo na internet, se odpravimo v knjižnico ali knjigarno in nato preberemo, kaj o posamezni rastlini pišejo različni avtorji. Težko si predstavljamo čas, ko še ni bilo knjig, ko ljudje niso mogli izmenjevati mnenjna spletu ali iz gozda pošiljati slikovnih sporočil, da lahko domači preverijo, ali je goba užitna ali ne …

Vse ni tako preprosto

Kako so lahko naši predniki toliko vedeli o rastlinah? Nekatere v resnici lahko preizkusimo in že takoj vidimo rezultate. Če na ranico položimo trpotčev list ali če mesto komarjevega pika natremo z baziliko, se bomo hitro naučili, kako uporabiti ti rastlini. Če nas napenja in popijemo čaj iz komarčka, janeža in kumine, bodo krči popustili …
In vendar, vse ni tako preprosto. Delovanja vseh rastlin ni mogoče opazovati z golim očesom. Jetra nas denimo ne bolijo, če pa so v okvari, bomo potrebovali vsaj leto dni, preden jih bomo očistili in obnovili. Kako v tem času vedeti, da počnemo pravo stvar? Kako vedeti, ali se bomo leto dni zastrupljali in ne razstrupljali?

Značaj rastline je pomembnejši od sestave

V preteklosti se niso obremenjevali s kemično sestavo rastlin. Posledično večina ljudi meni, da so o rastlinah vedeli manj, kot vemo danes. Toda ko se poglobimo v zapiske starih zeliščarjev in zdravnikov, hitro ugotovimo, da so jih poznali veliko bolj celostno in da so o njihovih zdravilnih učinkih znali sklepati tudi brez laboratorijev in mikroskopov. Naši predniki so znali "brati naravo" kot odprto knjigo, zato je ni bilo treba dodatno "secirati", kot počnemo zdaj. Pri tem so bili zelo pozorni na značaj rastline, o katerem pričajo tudi njena oblika, način rasti in posebne zmogljivosti.

Če smo že omenili jetra

Zanimivo je, kako so že pred tisočletji odkrili, da je artičoka ena od najučinkovitejših zdravilnih rastlin za jetra in žolčnik. Na to namiguje že videz rastline, saj spominja na ljudi, ki imajo težave z jetri. Artičoka sodi v družino osatovk. Za to skupino rastlin je značilno, da so zelo "ambiciozne", saj že od prvega lista naprej delajo široke rozete in se trudijo zavzeti čim več prostora.

Če si artičoko ogledamo od daleč, se zdi groba in nevarna. S svojo podobo sporoča – stran od mene! Zaradi tega v mnogih vzbuja spoštovanje, saj jo doživljajo kot mogočno in nevarno rastlino. Če pa se ji boste približali in se dotaknili njenih listov, boste presenečeni. Sploh niso bodeči, nasprotno – žametasti so in kar kličejo po božanju. Tudi po tem je artičoka podobna jeznim posameznikom, ki – enako kot artičoka– hrepenijo po ljubezni in pozornosti, na zunaj pa se zdi, kot da ju sploh ne potrebujejo.

Zakaj imajo ljudje težave z jetri?

Stari zdravilci so zapisali, da zato, ker so perfekcionisti, navadno z ambicijami, ki presegajo njihove moči. Tako snujejo prezahtevne načrte, ki jih ne morejo uresničiti. To pa človeka frustrira, mar ne? Ker si ne morejo priznati, da so zadevo že na začetku "preforsirali", raje poiščejo zunanje razloge, zakaj se ni izšlo – in tako v okolju nenehno vidijo "krivce", ki jim onemogočajo doseči načrtovano.

Artičoka počne enako. Že s svojo razraščenostjo sporoča, da se ne bo zadovoljila z majhnim. Tudi njen cvet je eden od največjih in najtežjih v naravi. Ko odžene peclje, pogosto pozabi, da prešibki, da bi lahko nosili tako težak cvet, zato se pogosto primeri, da ji veter polomi socvetja. Le kdo bi si mislil, da je tako velik pecelj v resnici votel in krhek …

Z opazovanjem značaja artičok so naši predniki ugotovili, da imajo veliko skupnega z jezljivimi ljudmi. Mogoče vse skupaj zveni kot pravljica, in vendar farmacija pritrjuje, da je artičoka ena od najmočnejših rastlin za zdravljenje jeter. Zanimivo je, da jetrom koristijo tudi vse druge osatovke, še najbolj pa pegasti badelj, ki je eden od najmočnejših, ko gre za obnovo jetrnih celic.

Berite tudi sami

Pomislite na to, ko se boste te dni odpravili v naravo nabirat divje dobrote. Predstavljajte si, da nimate knjig in interneta, da ste eden od redkih preživelih in da boste morali sami ugotoviti, kaj vam bo pomagalo preživeti.
Takšen položaj ni tako nepredstavljiv, kot se zdi. Še pred manj kot stoletjem se je veliko ljudi srečalo s takim izzivom. Tašča mi je razlagala o lakoti med drugo svetovno vojno. Takrat je bila še deklica, ki ni veliko vedela o naravi, zato ji je mama za mentorico dodelila – kravo. Poučila jo je, naj pozorno opazuje, kaj krava zaužije, čemu pa se izogiba. Tako je ob pomoči krave spoznavala gobe. Tiste, ki jih je krava pojedla, je nabirala. Tiste, ki jih je ponudila kravi, ta pa se je obrnila stran od njih, je zavrgla, saj so bile strupene.

Tudi druge živali so dobri vzgojitelji. Ali ste vedeli da lahko pijete vodo, ki jo pije osel? Da lahko mirno ležete na točke, na katerih rad leži pes, saj si psi izbirajo dobre energijske točke. In nasprotno – izogibajte se mest, ki jih ima rada mačka ali na katerih vidite mravlje – te živali imajo rade patogene cone. Tudi številne druge živali nam lahko pomagajo prepoznavati energijo in vplive okolja, sami pa smo se od tega oddaljili, zato tavamo v megli strokovnih resnic, polresnic in zablod. Vse, kar moramo vedeti, je pred našimi očmi. Le odprti jih je treba.