Bomo tihotapili babičina semena?

Kaj se dogaja s semeni? Ali bo res prepovedano izmenjevati semena in sejati stare sorte? Se bodo multinacionalke v resnici polastile še naših tradicionalnih semen?

Multinacionalke, ki se ukvarjajo predvsem s kemijo, so že zdavnaj ugotovile, da za nadzor svetovnega trga (beri: ljudi) potrebujejo še semena. In tako so začele uničevati ali kupovati semenarska podjetja. Trenutno obvladujejo kar 75 odstotkov trga s semeni – in pri tem se očitno ne nameravajo ustaviti.

Predlog uredbe, ki je po vsej Evropi dvignil toliko prahu, je želel omejiti tudi delež semen, ki še ni v rokah koncernov, vendar je burni odziv javnosti prispeval k temu, da je komisija prišla na dan z malce mehkejšo različico.

Po novem predlogu, ki ga je predstavil Tonio Borg, komisar za zdravje in varstvo potrošnikov EU, omejitve pri izmenjavi ne bodo veljale za ljubiteljske vrtnarje (veljale pa bodo za vse registrirane pridelovalce – tiste torej, ki bodo hoteli svoje pridelke prodajati!). Tudi pri semenih domačih in zelo redkih sort semena ne bo treba registrirati. Registracija pa bo nujna pri prometu s tradicionalnimi semeni, vendar bo postopek enostavnejši, brez obveznega testiranja.

Ali povedano drugače, od zgoraj so vam velikodušno dovolili, da še naprej sejete fižol svoje stare mame in njegova semena izmenjujete s sosedi. Zapletlo se bo, če ga boste pridelali več, kot ga lahko vi in sosedje pojeste.
Šibka točka je namreč definicija, kaj je ljubiteljsko vrtnarjenje. Trenutno je ta praksa v Evropi marginalna. Slovenci smo s svojimi vrtički evropski fenomen. K sreči smo dovolj majhna deželica, da multinacionalke niso zaznale, da se kaj podobnega utegne zgoditi tudi drugje.

In kaj se bo zgodilo, če sindrom "slovenskega vrtičkarska"okuži širšo evropsko javnost? Vam bodo predpisali, koliko velik sme biti vaš vrtiček? Vam ga bodo obdavčili kot pridelovalno površino, na kateri ustvarjate vrednost, za katero ne plačujete davkov? (Nekatere države so to že storile – posledica tega je, da ljudje namesto užitnih raje gojijo okrasne rastline).

Bodo določili, koliko pridelkov smete izmenjati s sorodniki in sosedi? Nemara za izmenjavo s sorodniki v prvem kolenu ne boste plačali davka, prijatelji in kolegi v službi pa bodo že "obdavčljivi"?

Tolažba, da je komisija omilila predlog, torej ne bo dolgega veka. Njena milost sloni na izračunu, da gre za tako majhen obseg pridelave, da je bolje, če ne dviga prahu in volivcev ne spravlja na ulice. Vsekakor pa bo storila vse, da ta pojav čim bolj omeji in da se obseg domače pridelave hrane ne poveča preveč.

Že obstoječa zakonodaja pri trženju semen postavlja nerazumne omejitve, koliko domačega/tradicionalnega semena smemo pridelati. In že zdaj je dovoljena količina premajhna za naše potrebe. Birokracija je predvidela različne scenarije in spisala vrsto omejitev v zvezi s tem, koliko semenskega materiala smemo vzgojiti. Če je seme fižola vaše babice enkratno in bi ga želeli tudi uradno ponuditi na trgu, smete pridelati le 0,3 do 0,5 odstotka od vseh semen fižola, ki ga zasejejo v Sloveniji – oziroma največ za 100 hektarjev.

Če menite, da bi se temu lahko izognili s tem, da bi začeli gojiti seme za sto različic babičinih semen, s čimer bi pridelali za 30 do 50 odstotkov tržnega deleža, se motite. Korporacije so na to že pomislile, zato v obstoječi zakonodaji piše, da skupna količina vseh semen ohranjevalnih sort ne sme presegati 10 odstotkov skupne količine njihovega semena v eni rastni dobi. Ali povedano drugače – čeprav je seme korporacij vse slabše kakovosti in neustrezno za skrajne vremenske razmere, ki smo jim priča, je njihov 90-odstotni tržni delež uzakonjen. Hvala za takšno skrb za potrošnike.


Če imate vprašanja, povezana z zdravim življenjskim slogom, vam bodo z veseljem odgovorili sodelavke in sodelavci projekta Skupaj za zdravje človeka in narave, ki premorejo ogromno zakladnico znanja in izkušenj.

Vprašanja pošljite na e-naslov viva@viva.si ali pa pokličite na uredništvo Vive (01) 300 59 00.