Gregor Drnovšek, dr. med., Moj zdravnik 2004

  • UR
  • četrtek, 08. april 2004
Gregor Drnovšek, dr. med., Moj zdravnik 2004
Gregor Drnovšek, dr. med., Moj zdravnik 2004 (Foto: Diana Anđelič)

Za branje med vrsticami potrebuješ čas

S časom je takole: imaš ga toliko, kolikor si ga vzameš. Vsak bolnik ga zasluži toliko, kot ga potrebuje. Moj ordinacijski čas zato ni fiksen "od … do", delo pogosto podaljšam, tudi zunaj ordinacijskega časa. Zdravnikov delovni čas določajo zgolj in samo bolniki: začne se s prvim bolnikom in konča takrat, ko je zadnji oskrbljen tako, kot je prav.

Vsakega bolnika po koncu pregleda vedno vprašam: ali je še kaj? Šele ko reče, da ne, vem, da gre iz ambulante "potešen". Po mojem mnenju je to tisto, kar je pomembno: da bolnik ne odide iz ambulante z dvomi in nerazjasnjenimi vprašanji  Zelo pomemben je že prvi stik z bolnikom. Pomembno je, kako ga sprejmeš in pozdraviš, kako mu sežeš v roko, kakšno je prvo vprašanje, ki mu ga zastaviš …Sam bolnika najprej pozdravim ter ga vprašam, kako mu gre in kakšne težave ima, nato pa ga, ne da bi ga prekinjal, pustim govoriti. Pri bolnikih, ki so na obisku prvič, seveda ne uspe vedno, da bi se popolnoma odprli, zato jih kmalu naročim na kontrolo. Ko se vzpostavi odnos vzajemnega zaupanja in dobronamernosti, se počasi začnejo odpirati. Včasih je seveda treba tudi kaj razbrati med vrsticami …

Včasih lahko zgolj z opazovanjem obraza, mimike in kretenj prideš do pomembnih sklepov. Sicer pa lahko rečem, da praviloma z vsemi bolniki sčasoma navežem dovolj zaupen odnos, da se popolnoma odprejo. Toda za to je treba bolniku posvetiti dovolj časa. Če bolnik vidi, da hitiš in ga prekinjaš, da mu postavljaš kratka vprašanja, na katera lahko odgovarja samo z da ali ne, bo hitro obmolknil in se zaprl vase. Morda iz strahu, da zahteva preveč. Bolniku je torej treba prisluhniti in mu dati priložnost, da se izpove.