Zdravniki naj bodo zdravniki, ne pa uradniki za računalniki

Maja Kozlevčar Živec, dr. med., spec. fizikalne in rehabilitacijske medicine, je predsednica komisije akcije Moj zdravnik.
Maja Kozlevčar Živec, dr. med., spec. fizikalne in rehabilitacijske medicine, je predsednica komisije akcije Moj zdravnik. (Foto: Jure Makovec)

Epidemija COVID-19 je odnesla veliko življenj, načela zdravje marsikaterega posameznika, odkrila veliko slabosti, gotovo pa prinesla veliko novih spoznanj.

Dejstva, ki so jih dnevno objavljali mediji, in metode poročanja, tolmačenja dogodkov v zvezi z epidemijo so v prenekaterem močno zamajala vero v statistiko in njeno tako visoko opevano točnost. Statistična korektnost je tako močno povezana s pravo izbiro in vnosom podatkov, ki jih vnesemo v analizo, da vsak nepremišljeno dodan ali izpuščen element povesem spremeni izid. Tolmačenje zadnjega je nato dodaten element virtuoznosti v prikazovanju točnosti položaja. Potek epidemije je zelo lepo pokazal žongliranje s tem orodjem in – namesto da bi pomiril – zasejal še večji strah in negotovost, dvom in razkol. Tisti, ki jim je bilo to pogodu, so to še dodatno izkoristili za takšne ali drugačne namene.

Mislim pa, da se je med epidemijo lepo pokazalo, da imamo – kljub vsemu krčenju zdravstvene košarice in pravic – še vedno veliko ostankov dobre preventive in tistega osnovnega zdravstvenega sistema, ki omogoča (v primerjavi z drugimi državami) dobro splošno raven zdravstvene oskrbe, čeprav imamo vedno polna usta pripomb, koliko nas to stane. Dostop­nost do zdravnika, ki smo ga do zdaj imeli v Sloveniji, nas je reševala, da epidemija ni vzela večjega davka.


Težji dostop do zdravnika


Se je pa zdaj prav to dejstvo močno spremenilo. Bolnik, ki je prej prišel do osebnega zdravnika osebno ali po telefonu skoraj takoj, ga zdaj ne doseže več. Telefoni zvonijo v prazno, kot da na drugi strani ni nikogar, kot da so zdravstveni domovi in ambulante v bolnišnicah opusteli. Telefoni so v zdravstvu le še za okras in glasbeno spremljavo. Takšna nedosegljivost v bolnikih poraja dvom o tem, da kdo sploh še kaj dela, da je komu kaj mar, da kdo za kaj skrbi in odgovarja, in sprašujejo se, ali nekaj takega, kot je skrb za bolnika, sploh še obstaja. V novicah dnevno berejo slavospeve o skrbi za bolnike na kovidnih oddelkih in kako tisti, ki so angažirani v teh ambulantah in oddelkih, garajo … Ampak, kaj pa preostali? Kako lahko ob tako velikem sektorju zdravstva tako velik del pomoči potrebnih ostane brez oskrbe?

Nekako so se znašli mlajši bolniki, vešči medijev in tehnologije. Po elektronski pošti lahko osebnim zdravnikom pišejo za vsako stvar kadarkoli – tudi sredi noči. Pošiljajo svoja opažanja, odkritja, do katerih so prišli ob »guglanju« o svojih težavah, in pošiljajo sličice. Je to sploh še medicina? Tisto bistveno – dober, ustrezen pogovor med bolnikom in zdravnikom, klinični pregled, ki nakaže in izlušči jedro težave, izpade. Podaljša se čas do rešitve težave, odpadejo pomiritev, tolažba, človeški stik. Za starejše, ki so brez omenjenih orodij, je to misija nemogoče. Če so že prej neradi iskali pomoč, so zdaj obupali. Zaupanje, tisto osnovno med pacientom in zdravnikom, ki se gradi počasi od enega do drugega dogodka, bledi.

Sprašujem se, kako bomo izbirali zdravnika leta v prihodnje. Bodo merila v smislu: kdo se hitreje oglasi na telefon ali ima boljši klicni center oziroma kdo je boljši v odgovarjanju na elektronsko pošto? Vem, da je v Sloveniji veliko dobrih in srčnih zdravnikov. Dajmo jim možnost, da delajo kot zdravniki, in ne uradniki za računalniki in e-pošto, tako da bodo njihovi bolniki pravočasno in strokovno oskrbljeni.