Moja družinska zdravnica 2020: Mirela Mićić Despotović, dr. med., spec. družinske medicine

Karmen Pustvarh Monroe
ponedeljek, 28. september 2020

Mirela Mićić Despotović, dr. med., Moja družinska zdravnica 2020. (Foto: Jure Makovec)

Letošnja nagrajenka v kategoriji Moja družinska zdravnica Mirela Mićić Despotović, dr. med., spec. družinske medicine, prihaja iz Bosne in Hercegovine, kjer se je zaradi vojnih razmer na območju nekdanje Jugoslavije vpisala v srednjo medicinsko šolo, saj je bilo pomembno hitro priti do poklica in dela. A se je nato vseeno odločila za študij medicine, ki je bil velik finančni zalogaj za vso družino. Ob veliki podpori staršev je uresničila svoje sanje.

V Slovenijo jo je pripeljala ljubezen in leta 2007, po poroki, se je začela njena pot nostrifikacije diplome pri nas. Spominja se, da ji je prof. Smrkolj na njeno vprašanje, po kateri literaturi naj se uči za izpite, potrebne za potrditev diplome, odgovoril, da je vnetje slepega črevesa enako v Sloveniji, v Bosni in v Angliji. Veliko literature je vnovič preštudirala, seveda pa so razlike v študijskih programih med državami.

Po opravljenem izpitu iz slovenščine na Filozofski fakulteti v Ljubljani, ki je bil pogoj za pripravništvo, se je leta 2008 zaposlila kot pripravnica v Splošni bolnišnici Novo mesto. Pravi, da njena pot dokazovanja ni bila vedno lahka, specializacijo iz družinske medicine je začela leta 2009 in se zaposlila v Zdravstvenem domu Črnomelj, kjer dela še danes. Leta 2014 pa je pridobila naziv specialistka družinske medicine.

Zdravstveni dom Črnomelj je njen drugi dom

Čeprav je delo družinske zdravnice na terenu zelo zahtevno, je to zanjo prava medicina. So 30 kilometrov oddaljeni od prve bolnišnice in velikokrat potrebujejo helikoptersko nujno medicinsko pomoč. »Ni večjega veselja, kot ko nekoga rešimo na intervenciji in ga uspešno pripeljemo v regionalno bolnišnico,« pravi in dodaja, da rada dela z ljudmi.

»Osrečuje me, ko nekomu pomagam, ko odkrijem resno bolezen,« priznava in dodaja, da se dober odnos s pacienti gradi počasi. »A v Črnomlju in Beli krajini so ljudje zelo odprti, vzamejo te za svojega,« pravi in dodaja, da je Zdravstveni dom Črnomelj postal njen drugi dom. »Pomemben je dober timski odnos v ambulanti, v referenčni ambulanti, na urgenci. Zaposleni so mi stali ob strani, še zlasti na začetku moje zdravniške poti,« razlaga.

Zaradi marčevskega izbruha okužbe z novim koronavirusom je delo v zdravstvenem domu poteka nekoliko spremenjeno. Kot pravi, so dodatno obremenjeni s pregledi potencialno okuženih pacientov v izoliranih prostorih, v popolni osebni varovalni opremi, kar terja dodaten čas. »Po drugi strani pa pacienti ne smejo trpeti. Kronične bolezni se morajo spremljati, preventiva mora biti opravljena, urgence pa ne moreš predvideti,« je odločna zdravnica.

Priznanje pomeni zaupanje pacientov

Priznanje pacientov ji veliko pomeni. » Je dokazilo, da je moje delo cenjeno, da mi pacienti zaupajo. V teh časih mi je to kot veter v hrbet. Trenutno vsi skupaj preživljamo težke čase,« priznava sogovornica.
Meni, da so glasovali zanjo zaradi njene odprtosti, dostopnosti, čeprav ne naredi vsega idealno, a je pripravljena na kompromise in pacientom prisluhne. Pravi, da skuša razumeti stiske ljudi in jim priti naproti.

Tudi od otrok se lahko česa naučimo

Pri času, ki bi ga lahko posvetila zgolj sebi, je zelo omejena, saj ima dve hčerki in trenutke, ko ni v službi, nameni njima in različnim dejavnostim po šoli. Sicer pa rada bere, kuha in kolesari.

Avtor njenega priljubljenega citata je brazilski pisatelj Paulo Coelho: »Otrok lahko odraslega nauči tri stvari: kako biti srečen brez razloga, kako biti vedno zaposlen, kako iskati tisto, kar si želite s celim svojim bitjem.«