Odločitev za zdravniški poklic je bila jasna že v prvem letniku srednje zdravstvene šole in svoje poti vse odtlej, po končani specializaciji iz družinske medicine, sedmih letih delovne dobe v ordinaciji zdravstvenega doma v Ljutomeru in delu na urgenci, in tudi zdaj, sredi doktorske disertacije in morda največje krize družinske medicine pri nas, ni obžaloval. »Lepo je, ko lahko nekomu pomagaš, čudoviti so občutki, ko nekomu rešiš življenje, je pa tudi težko, zlasti ko ti koga ne uspe rešiti ali pozdraviti,« pravi in dodaja, da je imel že na fakulteti odlične mentorje, predvsem pokojnega prof. dr. Janka Kersnika.
Svoboda pri delu
Pritegnila ga je kombinacija ambulante in dela na urgenci, kjer lahko marsikaj sam narediš. »Nismo še natančno opredelili dela zdravnikov družinske medicine, a mislim, da preveč postopkov, ki bi jih lahko opravili mi, opravijo kolegi v bolnišnicah. Lahko bi na primer opravljali določene teste za revmatične bolezni, ki jih zdaj delajo bolnišnični laboratoriji, saj je čakalna doba za revmatologa več kot eno leto.
Tudi marsikatero drugo preiskavo bi lahko naredili, a imamo omejitve ZZZS. Tako denimo ne vidim nobene potrebe po tem, da nekdo, ki ima visok krvni tlak, enkrat na leto pride v ordinacijo h kardiologu. Danes imajo pacienti neomejen dostop do družinskega zdravnika, dodatno so na voljo preventivni programi, referenčne ambulante, razne delavnice in še kaj, s čimer lahko marsikatero težavo rešimo že na primarni ravni.«
Čas za spremembe
Dr. Ferenčina je prepričan, da bi bilo treba spremeniti in prevetriti celoten sistem. »Vzemimo za primer pljučne dispanzerje. Teh imamo še danes toliko, kot smo jih imeli v času najhujše tuberkuloze. Danes so potrebe povsem drugačne. Imamo več starostnikov, kroničnih bolezni, bolnike z več sočasnimi kroničnimi boleznimi, diagnostika se je razširila, več je možnosti zdravljenja. Vse to pade na naša ramena, nismo pa spremenili nekaterih vzorcev razmišljanja in dela, ne normativov, ne standardov dela. Nujno potrebujemo več zdravnikov primarne ravni, ampak če se danes kot študent odločiš za družinsko medicino, moraš biti že malo samodestruktiven.«
Kaj mi je bilo treba tega
Odkrito priznava, da se včasih tudi vpraša, ali mu je treba vsega tega, predvsem ko se nabere preveč negativnega. Ima kar nekaj kolegov, ki so šli v tujino, kjer so bolj urejene razmere za delo, ali pa v mirnejše kraje. »Kolega je šel na otok Mljet, kjer živi in dela z neprimerno manj stresa. Večkrat sem razmišljal o tem, kako bom čez 25 let. Potem pa pridejo tisti lepi dnevi, ko dejansko vidiš, da si nekomu pomagal in ti je hvaležen. In to me žene naprej.
Dober je tudi občutek, ko se zaveš dobrega sodelovanja s kolegi, zlasti ko dobiš povratno informacijo od kolegov s sekundarne ravni, da dobro delaš. Ali ko pacienta kot nujen primer pripeljemo v bolnišnico in kolegi nič ne godrnjajo. Čeprav so že zgarani, ga takoj prevzamejo, in povejo: ‘Če si ga ti pripeljal, potem vemo, da je res hudo. Ti si naredil vse, kar je bilo v tvoji moči, zdaj si ga pripeljal k nam.’ To je fantastičen odnos, ki dobro funkcionira in mi zelo veliko pomeni,« razlaga sogovornik.
Za konec nam je še povedal, da si baterije polni predvsem s potovanji, na katera se odpravlja z družino. Svojim bližnjim je zelo hvaležen, saj se zaveda, da jim je pogosto težko ob njem, ker je veliko odsoten zaradi dela in študija, ko je doma, pa domači poslušajo o vseh bremenih službe.
Dodajte svoj komentar
Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.
Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.