Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Moja onkologinja 2019: Vesna Ribarič Zupanc, dr. med., spec. internistka

 Moja onkologinja 2019: Vesna Ribarič Zupanc, dr. med., spec. internistka
Moja onkologinja 2019: Vesna Ribarič Zupanc, dr. med., spec. internistka (Foto: Andrej Petelinšek,Večer)

Paliativna oskrba mi je potrkala na srce

»Medicino vidim kot vedo, ki ima širino, prav to me je najbolj pritegnilo, saj se po srednji šoli nikakor nisem mogla odločiti za študij ene same naravoslovne smeri. Zanimalo me je preveč stvari, tudi jeziki in psihologija. Prav to, torej širina, je bilo odločilno tudi v nadaljevanju, ko sem se morala odločiti za specializacijo. Izbrala sem interno medicino. Želja po delu ob bolnikih se je jasno pokazala že prej, ko sem nekoč delala raziskovalno nalogo iz biologije. Resda sem zanjo prejela študentsko Prešernovo nagrado, a obenem tudi spoznala, da delo v laboratoriju nikakor ni zame,« uvodoma pove letošnja dobitnica naziva moja onkologinja Vesna Ribarič Zupanc, dr. med., spec. internistka, z onkološkega oddelka UKC Maribor.
Zadnji dve leti dela z onkološkimi bolniki na oddelku za onkologijo, kjer vsakodnevno skrbi za ljudi, ki potrebujejo paliativno oskrbo tako na začetku zdravljenja kot tudi ob iztekanju življenja. Oddelek je šele v povojih in se razvija, zato je zelo hvaležna svoji predstojnici Maji Ravnik, da je prepoznala pomen te veje medicine in jo spodbuja. Delo s težkimi kroničnimi bolniki jo je pritegnilo, ko je med kroženjem v okviru specializacije na kliniki Golnik poslušala predavanje dr. Urške Lunder o paliativni medicini.

»To področje mi je bilo zelo blizu kot človeku, a takrat še nisem videla konkretnega mesta, kjer bi se paliativna oskrba vključevala v zdravljenje bolnikov. Po končani specializaciji sem krožila na pljučnem oddelku UKC Maribor. Tam je veliko kroničnih bolnikov, neozdravljivo bolnih, tako z rakom kot z drugimi boleznimi, in videla sem, da znamo bolečino kar dobro obvladovati, medtem ko smo se pri drugih simptomih slabše znašli.

Pogosto mi je bilo težko, ko sem videla, kako umirajoči bolniki še vedno prejemajo infuzije, transfuzije in umetno hrano, saj se mi je zdelo, da jim po nepotrebnem zgolj podaljšujemo stisko. Takrat sem spoznala tudi moč in pomen dobre komunikacije med svojci in bolniki na eni strani in zdravniki na drugi. Tu je komunikacija zelo specifična in me je tudi ta vidik zelo pritegnil. Ko sem torej razmišljala, kam se usmeriti, me je paliativa poklicala in mi potrkala na srce.«

Rak ima še vedno težak prizvok

Kot zdravnica z dolgoletnim stažem opaža, da ima rak še vedno zloglasen pridih. »Tudi ljudje z ozdravljivo vrsto raka so zelo prestrašeni in črnogledi ob diagnozi, saj najprej pomislijo na to, da bodo kmalu umrli. V tem se zelo razlikujejo od drugih hudo kronično bolnih ljudi. Potrebe rakavih bolnikov so z vidika paliativne medicine precej raziskane, ker se je ta ne nazadnje začela razvijati prav na področju onkologije. Tu vemo mnogo več kot pri drugih neozdravljivih kroničnih boleznih. Laže predvidevamo morebitne zaplete in težje poteke,« pravi sogovornica in dodaja, da paliativna medicina pri nas še vedno ni dovolj razvita in organizirana.

»Le na Gorenjskem so dobro organizirani in imajo tudi mobilni tim, ki pride na dom, drugje smo še zadaj. Večina tistih, ki delujemo na področju paliativne medicine, se je usposabljala v tujini. Osebno sem opravila dvoletni podiplomski študij paliativne medicine na daljavo; šolala sem se na univerzi v Cardiffu v Veliki Britaniji.«

Smrt je za zdravnika neuspeh

Dr. Ribarič Zupančeva delno razume, zakaj se tako malo njenih kolegov odloča za delo v paliativni medicini. »Zdravniki smo vzgajani v miselnosti, da je smrt za nas neuspeh, zato se obračamo od umiranja in se ga bojimo. Miselnosti starejših zdravnikov verjetno ne moremo spremeniti, lahko pa vplivamo na vzgojo mladih generacij. Posodobiti bi morali in zagnati že leta 2010 sprejeti nacionalni program za paliativno oskrbo.«

Otroka največji zaklad

In kaj sogovornica počne v prostem času? »Moja otroka, 11-letna hči in 13-letni sin, sta moja največja zaklada, dragulja mojega življenja. Najraje svoj čas preživljam z njima. Močno smo povezani in tudi moja služba je nanju naredila velik pečat. Vesela sem, da zanju smrt in umiranje nista tabu. Mislim, da bi se vsi morali pogovarjati o tem takrat, ko smo zdravi,« sklene velika ljubiteljica narave in glasbe.

Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

akcija moj zdravnik , moj zdravnik 2019 , moja onkologinja 2019

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.