Ponovno bi se odločil enako
Za specializacijo iz nevrokirurgije ga je navdušil prof. Boris Klun, ki je bil, kot se spominja, zelo dober pedagog, ki je znal pripovedovati zanimive zgodbe iz nevrokirurgije. Pravi, da bi se ponovno odločil enako, čeprav je specializacija iz nevrokirurgije hkrati zanimiva in težka. Že ves čas je zaposlen v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana na Kliničnem oddelku za nevrokirurgijo, kjer sicer dela kot splošni nevrokirurg, njegova specialnost pa so operacije hrbtenice. V 42 letih njegovega dela je nevrokirurgija izjemno napredovala, poleg tega da predvsem diagnostično zaradi globinskih slikanj, ki jih omogočajo CT- in MRI-naprave, gre sedaj predvsem v smeri minimalno invazivne kirurgije z endoskopi.Bolnik mora biti na prvem mestu
Dobrega zdravnika, pravi, poleg znanja odlikuje predvsem to, da se zna posvetiti bolniku. “Zelo pomembno je zagotovo znanje, ki ga je potrebno ves čas izpopolnjevati, a tudi bolniku se moramo posvetiti, zanj si moramo vzeti čas in ga postaviti na prvo mesto, ne znanosti ali sebe. Ključno za dober odnos je tudi, da dosežeš zaupanje pacienta, to pa zgradiš s primernim vzdušjem, pogovorom, empatijo … Z leti dela in izkušnjami je to vedno lažje doseči.” Žalosti ga, da je ravno zaupanje bolnikov v zadnjih letih okrnjeno zaradi medijskih afer, ki odmevajo v javnosti, izpostavljajo in potencirajo se predvsem zdravniške napake, dobro pa je pozabljeno, ker je to “normalno”. Nekateri bolniki se zato za operacije odločajo čez mejo, kar pa ni potrebno.
Najlepši del poklica so uspešne operacije
Najlepši del njegovega poklica so uspešno opravljene operacije, “ko denimo bolnik, ki je imel pred operacijo velike težave ali ni mogel hoditi, po operaciji dobro okreva in se stanje izrazito izboljša in spet hodi. “Včasih tudi bolniki pozabijo, kako hudo je bilo pred operacijo, a ključno je, da mi vidimo napredek.” Ob tem doda še, da je zlasti za bolnike s težavami s hrbtenico zelo pomembno, koliko so sami aktivni v procesu skrbi za svoje zdravje. “Z operacijo naredimo le 30 odstotkov, ostalih 70 pa je na bolnikih samih. Veliko težav bi lahko bolniki tudi preprečili s primernim gibanjem in prehrano.” Sicer ga veseli tudi, da je vzdušje na oddelku, kjer je zelo veliko timskega dela, dobro, saj je komunikacija med kolegi odlična, kar je zasluga predstojnika. Neprijeten del njegovega dela pa so zagotovo tiste zgodbe pacientov, ki jim na žalost ne morejo več pomagati. “Vedno znova nam je za te paciente zelo hudo, saj jih spremljamo v bolnišnici po več tednov, tudi mesecev, sami so zelo nezadovoljni, prav tako njihovi svojci, mi pa še toliko bolj,” razlaga mag. Tekavčič.
Dodajte svoj komentar
Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.
Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.