Slovenci in avtoriteta

Vesna V. Godina
Vesna V. Godina (Foto: Diana Anđelić)

Veliki vodja - veliki oče

Že večkrat sem zapisala, da je pri Slovencih pravzaprav zelo preprosto napovedati izide slehernih volitev: treba je zgolj pogledati kandidate in kandidatke ter izbrati tistega, ki se zdi najboljši približek Velikemu drugemu. Torej osebo, ki ve, ki obvlada, ki bo skrbela zame, na katero se lahko oprem, ki ji lahko zaupam, ki ji, tako kot majhen otrok, podam ročico in ki me bo vodila skozi življenje ter me ob tem varovala. Po tej logiki je zmagoval Kučan, nato Drnovšek, zato sta izgubila Demos in Brezigarjeva, po tej logiki je pred leti na volitvah zmagal Janša in za njim Pahor, po tej logiki si je Janša s pripombo o kruhu v smetnjakih zapravil svoj politični kapital in po tej logiki je zmagal Janković. Konec koncev bo po tej logiki za predsednika države izvoljen Türk. Nezmotljivo. Če le ne bo kakih nelegalnosti.

Toda predvidevanje je eno. Drugo je razlaga potrebe po izbiranju voditeljev na osnovi naslonitvene logike. Mimogrede, naslonitvena logika je po Freudu ena od dveh temeljnih logik, po katerih si ljudje izbiramo ljubezenske objekte. Druga je narcistična. Torej to, kar počnejo Slovenci na volitvah, ni ne neznana in ne izjemna strategija. Res pa je, da je iz individualnega ljubezenskega življenja prenesena v svet javnega, v svet politike. Tudi ta prenos ni neznan. Primere tovrstnih praks je analiziral že Freud, najbolj jasno v Množični psihologiji in analizi jaza. Ljudje namreč tudi v politiki delujejo na osnovi logike, ki je sicer znana kot logika njihovega ljubezenskega življenja. Toda vprašanje je, zakaj je tako. V kakšnih razmerah. In ko gre za Slovence: zakaj redno, tako rekoč brez izjeme? Za tovrstne prakse so vedno potrebne razlage. Konkretne razlage.

Očetovska figura

Po zdravi pameti bi lahko dejali, da sta slovenska fascinacija in fiksiranost na Velikega vodjo, ki je obenem Veliki oče, posledica dejstva, da večina Slovencev v realnem življenju ni imela takega očeta. In da zato vse življenje iščejo, kar so pogrešali. Toda ta predpostavka ne zdrži. Kajti v resnici si ni mogoče želeti tistega, česar ne poznaš. In nemogoče je iskati tisto, česar nisi empirično izkusil. Odsotnost učinkovite očetovske figure v socializaciji otroka – ker ta figura daleč od doma služi denar, da doma lahko preživijo, se pijana valja v jarku ali pa sploh ni del družine, edini roditelj pa je mati – bi torej prej morala voditi do tega, da Slovenci sploh ne bi iskali očeta. Ker te figure v resnici sploh ne poznajo. Toda stvar je vendarle bolj zapletena – in tam, kjer na prvi pogled ni nikakršne logike, vlada še kako železna logika. Logika, ki je socializacijska logika.


Prvi Veliki vodja je ženska

Četudi v družini ni očeta, namreč vsak otrok pozna figuro Velikega drugega, torej nekoga, ki mu ponuja varnost, ki je mesto vednosti, na katerega se lahko opre, ki ga prime za ročico in ga vodi skozi življenje. Ta figura je otrokov prvi Veliki drugi. In ta prvi Veliki Drugi je povsod otrokov prvi objekt nege. Praviloma gre za mater oziroma žensko, ki otroka doji in neguje. Četudi je oče odsoten, ima otrok prototip Velikega vodje, prototip naslonitvenega objekta. To je mati. Vsakdo ima ta objekt. Pozna ga sleherni otrok. Pri Slovencih. Aboriginih, Arapeših. Kjer koli. Prvi Veliki vodja je ženska, ki neguje otroka. Toda mati ni le prvi Veliki vodja, je tudi Bog, torej mesto vednosti, varnosti in ugodja. Prav zato je Lacan dejal, da je bil Bog vedno ženskega spola. Enako velja za Velikega vodjo. Ta je v resnici vedno in povsod ženskega spola. Prav zato je tako nevarno, če se pozneje Veliki vodja v resnici pojavi v ženski podobi. Zato tak vodja paralizira. Blokira odpor. In sproži mahanje z repkom. Toda pustimo to možnost. Zdaj nas zanimajo očetje.
Članek se nadaljuje »


Zarja Đotišini

Zarja Đotišini indijska astrologija

Zdravka Koman Mežek

Zdravka Koman Mežek dr. med. spec. ginekologije

Andrej Repež

asis. dr. Andrej Repež dr. med. spec. plastične, rekonstruktivne in estetske kirurgije

Vsi Viva strokovnjaki