Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

*** Show Paged

Slovenci in avtoriteta


(stran 2 od 2)



Očetovska figura vpelje moralni kod

V tradicionalnih evropskih razmerah je bil očetov vstop v otrokovo socializacijo vstop očetovske figure, ki je vpeljala pravila, moralni kod, Zakon. Na tem mestu se ne moremo spuščati v podrobnosti tega posega, vseeno pa velja poudariti eno od ključnih posledic tega vstopa: oče namreč otroka osvobodi podrejenosti materi, osvobodi ga podrejenosti temu prvemu Velikemu drugemu in ga podredi pravilom, Zakonu. Ta prehod pomeni prehod od podreditve konkretni osebi k podreditvi besedi, kodu. Zakon, moralni kod, je namreč nadoseben. Ni ga mogoče enačiti z nobeno konkretno osebo, tudi z očetom, ki ga je vpeljal, ne. To je nadosebna instanca, ki so ji podrejene vse konkretne osebe, torej tudi oče. Ko otrok v svoji socializaciji doseže stopnjo – če jo doseže – uspešne vpeljave Zakona, se s tem osvobodi podrejenosti komur koli.

 Podrejen je le Zakonu. Lojalen je samo Zakonu. Poslej prav s tem Zakonom meri sleherno konkretno osebo, tudi slehernega konkretnega nadrejenega. Nadrejenemu je lojalen zgolj toliko časa, dokler se ta drži Zakona. Če se ga ne drži, če ga bodisi zlorablja bodisi krši – in nadrejeni ga prej ali slej prekršijo ali zlorabijo – se mu upre. Prav zato o vpeljavi Zakona v socializaciji radi govorimo kot o mestu otrokove/posameznikove osvoboditve izpod nadoblasti konkretnih drugih, kot o mestu dealienacije in kot o mestu, na katerem se dejansko izoblikuje individualna avtonomija.

V evropskih socializacijskih tradicijah je funkcijo vpeljave Zakona praviloma opravil oče, lahko pa tudi starejši brat, dedek ali kak drug starejši moški. To je jedro očetovskega socializacijskega posega, jedro tistega, čemur pravimo "očetovska funkcija". Natanko zaradi tega otrok potrebuje očeta ali kako drugo (najbolje moško) osebo, ki opravi to funkcijo. Seveda potrebuje očeta, ki opravi to funkcijo. Ne pa še enega negovalca. Ali še ene mame. Do zapleta pride, če te figure ni, če iz kakršnega koli razloga umanjka. Posledično to za otroka pomeni, da ne more izstopiti iz podrejenosti konkretni osebi v podrejenost besedi, pravilom. Za vedno bo ostal iskalec Velikega drugega, ki se mu bo lahko podredil. To so Slovenci. To je velika večina Slovencev skozi vso znano zgodovino – in sicer zato, ker je pri velikem delu v socializaciji umanjkal zgoraj opisani poseg očeta. Ne zgolj oče. Brez očeta bi v resnici še šlo.


Podrejanje Velikemu drugemu

Neopravljena očetovska funkcija ustvarja posameznike, ki vse življenje iščejo konkretnega Velikega drugega, ki se mu želijo in se mu tudi morajo porediti. Toda ta Veliki drugi, ki ga iščejo, ni kdor koli. Veliki drugi mora izpolnjevati nekatere pogoje. Kot Velikega drugega, ki se mu prostovoljno podredijo, namreč tovrstni posamezniki prepoznajo zgolj konkretno osebo, ki ima moč, ki jim zagotavlja varnost, ki ima vednost in ki jim lahko ponudi ugodje. Kot Velikega drugega prepoznajo le osebo, na katero se lahko oprejo, ki ji lahko zaupajo in za katero verjamejo, da jih bo varno vodila skozi življenjske težave in pasti. Ta oseba je seveda Veliki vodja. Kadar se pojavi. In kjer koli se pojavi.

Natanko zato bi pri Slovencih na volitvah zmagal Tito. Kučan. Drnovšek. Če bi kandidirali. Če bi lahko kandidirali. In zato je pri Slovencih vsakič izvoljen Veliki oče. Ne kot Oče, marveč kot najboljši približek Velikemu drugemu, torej Veliki materi. Zmagoval bo tako dolgo, dokler se ne bo pojavila Velika mati. Česar pa se, kot sledi iz napisanega, ne gre nujno veseliti, kajti ta bi generirala še doslednejšo podreditev.

Zaradi opisane logike torej Slovenci prenašajo na oblasti zgolj ljudi, ki delujejo kot Veliki vodje. Pahorjev problem je bil v tem, da ni bil tak. Naš trenutni problem z Janšo je v tem, da je tak. Da ga kot Velikega vodjo prepozna približno tretjina Slovencev. Kar je problem. Toda vseeno se je treba zavedati, da ga približno dve tretjini Slovencev ne prepoznata za Velikega vodjo. Tudi zaradi tistega kruha v smetnjakih ne. Veliki drugi namreč skrbi zame. Ne skrbi zgolj zase, socialen je. Deli. Ne pa asocialen. Ne jemlje. Oziroma: ne le jemlje, temveč tudi daje. Ali predvsem daje.


Zloraba moči Velikih drugih

Ostane nam le še vprašanje, zakaj se Slovenci ne znajo upreti zlorabam moči političnih Velikih drugih. Odgovorov je več. Na tem mestu omenimo zgolj dva. Prvi je ta, da je tradicionalni upor Velikemu drugemu vselej izveden v imenu Zakona, ki ga je posameznik ponotranjil in ki je njegovo osebno merilo presoje. Če Zakona ni ponotranjil – in če očetovska funkcija ni bila uresničena – ga ni ponotranjil. To velja za večino Slovencev – nimajo s čim meriti, ne vedo, v imenu česa bi se uprli. Edina strategija, ki preostane posamezniku, je strategija majhnega otroka v razmerju do matere: ugibati je treba, kaj želi Veliki drugi, to narediti in upati, da boš za to tudi nagrajen.

Tej strategiji pravimo "utopitev v Željo Velikega drugega". To je prevladujoča slovenska matrica družbenega življenja. In drugič: če se oseba, pri kateri je uresničitev očetovske funkcije spodletela, sploh lahko upre, se upre zato, ker želi ustoličiti svojega Velikega drugega, ki bi v njegovih očeh moral zamenjati tistega, ki mu trenutno vlada. To konkretno pomeni: problem Slovencev ni le v tem, da jih tretjina prepozna Janšo za svojega Velikega drugega, marveč zlasti to, da ni drugega, ki bi ga preostali tretjini prepoznali za svojega Velikega drugega. Manjka torej konkurenčni Veliki drugi. V tem je bila nevarnost Jankovića. Imel je potencial, da postane konkurenčni Veliki drugi.

Slovenska družbena in politična stvarnost je torej odvisna od Velikih drugih, od Velikih vodij. Odvisna je od tega, v kolikšni meri in kako je ta Veliki drugi integriral Zakon, v kolikšni meri ga bo upošteval, ga jemal resno. Če ga, živimo v Zakonu. Če ga ne, živimo v tiraniji. Oboje že poznamo.





Vam je �lanek v�e�?


Povezano

trstsdsd