Platonska ljubezen – ideal čiste ljubezni

Zoran Milivojević, psihoterapevt
Zoran Milivojević, psihoterapevt (Foto: Diana Anđelić)

Platonska ljubezen je malce pozabljen izraz za obliko ljubezni, ki je od srednjega veka in vse do 19. stoletja, ko je romantično gibanje doseglo vrhunec, veljalo za ideal ljubezni. Gre za vzajemno ljubezen med moškim in žensko, ki pa je ne "obremenjuje" seksualnost. V sodobnem družbenem kontekstu, znotraj katerega na seksualnost gledamo veliko bolj tolerantno, mlajše generacije pogosto menijo, da z duševnim zdravjem osebe, ki se je odločila ljubiti platonsko, ni vse v redu.

Čeprav ime nakazuje na povezavo z grškim filozofom Platonom, je platonska ljubezen nastala v srednjem veku, ko so ljudje izredno cenili vrline. Takratne psihološke teorije so človeka razumele kot bitje, sestavljeno iz dveh delov: "nižje" ali živalske ter "višje"ali duhovne komponente. Osebni razvoj in delo na sebi sta bila usmerjena k preseganju živalskega in njegovih impulzov ter k razvijanju vsega duhovnega in vrlin. Znotraj takšne topografije osebnosti je seksualnost veljala za nekaj nagonskega, torej "nizkega" in "umazanega", kar pripada živalskemu delu osebnosti, medtem ko je ljubezen veljala za nekaj poduhovljenega, "vzvišenega" in "čistega", torej je pripadala duhovnemu delu osebnosti. Takšno razumevanje človeka je pripeljalo do zamisli o "čisti" oziroma aseksualni ljubezni. To je bila ljubezen brez primesi nizke, živalske seksualnosti, ki bi "umazala" in "ponižala" ljubezen, tistega, ki ljubi, a tudi ljubljeno osebo. Čista ljubezen, takratni ideal, je orisovala človeka, sestavljenega izključno iz vrlin.

Sodobni bralec se utegne začuditi nad tem, da sta v Evropi 12. stoletja, ko sta nastala trubadursko gibanje in trubadurska ljubezenska poezija, seksualnost in ljubezen veljali za dva ločena pojava. Plemiška gospa, ki se je na zahtevo svojih staršev poročila s plemičem, je možu dolgovala svoje telo in otroke, srce pa je lahko podarila komur koli, ki si ga je izbrala sama. Takšna ljubezen med plemiško gospo in vitezom, junakom ali šarmantnim trubadurjem je bila resda skrivna, vendar sprejemljiva, medtem ko so telesno prešuštvo strogo kaznovali. Motiv za to je bil strah plemičev, da bi njihovo bogastvo in ime utegnil naslediti pankrt, "nečista kri", ki je ne bi prepoznali.

V jedru te ideje ali, bolje rečeno, arhetipa čiste ljubezni je bilo nekaj, kar je vsakdanje življenje zaznamovalo veliko močneje, kot ga zdaj – krščanstvo. Križarji so namreč v Bizancu spoznali tedaj novi krščanski kult čaščenja čudežnega brezmadežnega spočetja Device Marije in njenega lika ter ga prenesli na Zahod, kjer do takrat sploh ni imela pomembnega mesta. To je povzročilo spremembo podobe o ženski, ki so jo dotlej enačili z Evo, negativno idejo ženske, ki je Adama "prepričala", naj prekrši božjo zapoved, zaradi česar so ju izgnali iz raja. Z novo idejo brezmadežne Marije je nastal tudi nov pogled na žensko, ki je postala vzvišena in plemenita pripadnica plemstva.
Tako se je začela idealizacija predstave o ženski, njenih vrlinah in nedolžnosti, ki jo je še dandanes najti v romantični književnosti in filmih. Plemenite gospe so enačili z Devico ter jih doživljali kot poosebljenje plemenitih lastnosti in vrlin.

Odnos moškega do takšne ženske je idealizacija, njen temeljni mehanizem pa izhaja iz čustva, ki je podobno ljubezni, vendar pa se po psiholoških mehanizmih od nje razlikuje, in sicer zaljubljenosti. Če naj koga daljši čas idealiziramo, je nujna določena razdalja med partnerjema. Če naj se torej idealizacija ohrani pri življenju, morajo številne lastnosti idealizirane osebe ostati skrite.

Človeka, ki se ljubita "platonsko", sta v resnici zaljubljena, toda na prav poseben način. Dandanes večina zaljubljenih ljudi čuti zelo močno seksualno željo, ko pa zaljubljenost mine, nastopijo težave pri seksualnem funkcioniranju s človekom, ki ga "samo" ljubijo. Pri platonski zaljubljenosti je seksualnost izključena. Vsak "živalski impulz" bi pomenil, da gre zgolj za nagon, ne pa za čisto in vzvišeno ljubezen. Tovrstna zaljubljenost je torej prej nekakšno oboževanje; človek v drugem vidi boga, angela, nedolžno bitje. In res – v tem smislu je mogoče platonsko ljubiti tudi otroka, tako kot sta Petrarca in Dante ljubila nedolžne deklice predšolske starosti. V tem oboževanju nedolžnosti in čistosti, utelešene v lepoti, ni nič pedofilskega, marveč zgolj prevzetost s čistostjo, ki je vrlina, značilna za tisti čas.

Današnji odmev arhetipa "čiste" platonske ljubezni je aseksualna ljubezen. Obe vpleteni osebi zanikata svojo seksualnost in vzdržujeta čist odnos, ki mu – prav zaradi te aseksualne čistosti – ne starši ne morebitni partnerji ne bi smeli prav ničesar zameriti. Toda psihoanaliza je definirala proces sublimacije, v katerem se seksualna energija spreminja in čisti pri prevajanju z "nižje" na "višjo", civilizacijsko sprejemljivo stopnjo. Po tej razlagi je platonska ljubezen seksualni odnos dveh ljudi, ki se ne zavedata narave svojega razmerja.


Katja Arko Kampuš

Katja Arko Kampuš dr.dent.med. spec. ortodont

Postavi vprašanje

Marko Hočevar

prof. dr. Marko Hočevar dr. med. spec. splošne in onkološke kirurgije

Postavi vprašanje

Vsi Viva strokovnjaki