Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

*** Show Paged

O lepotnih idealih v sodobnih zahodnih družbah


(stran 2 od 2)


Nedosegljiva lepotna merila

Drugo, česar v zvezi z razumevanjem lepote ne gre pozabiti, je dejstvo, da so v zahodnih družbah in kulturah lepotnamerila postavljena tako, da jih človek v resnici ne more doseči. Če vzamemo za primer enega od trenutno zelo uveljavljenih idealov ženske lepote, ima lepa ženska telo deklice, vendar z ženskimi oblinami na dveh ali treh mestih. Ali pa ima telo dečka. Ali mladeniča. Pri čemer ima deček ali mladenič telo dekleta.

Še vedno se spominjam prvega oglasa za Armanijeve uniseks kavbojke izpred davnih let. Na fotografiji sta dve osebi. Obe z dolgimi svetlimi lasmi. Z izjemno podobnima obrazoma. Z enakimi sončnimi očali. Z enakim tipom postave brez izrazitih ženskih oblim. In seveda z enakimi Armanijevimi kavbojkami. Na fotografiji ni bilo jasno, kdo je moški in kdo ženska. Moško telo je bilo popolnoma feminilno, neporaščeno in gracilno. Žensko brez vsakih oblin in brez drugih znakov ženskosti. Skratka, obe telesi sta bili takšni, kakršnih tako rekoč ne srečujemo. Vsaj v zunaj fotografij ne.

Enako kot v svetu zunaj fotografij ne srečujemo polti, kakršno imajo modeli voglasih za kozmetiko. Take polti namreč nima nihče. Tudi model na fotografiji ne. Tako kot tudi nog in zadnjic, ki jih prikazujejo oglasi za proticelulitne kreme in tretmaje, nima nihče. Niti dekleta iz oglasov ne. Tako kot las, ki jih kažejovoglasih, nimajo niti dekleta, ki z njimi reklamirajo izdelke za nego las. Njihovim lasem, zadnjicam, nogam, obrazom in drugemu namrečniso pomagali le izkušeni maskerji, do potankosti premišljena luč, izurjen fotograf, ampak seveda tudi računalniški program, ki je s fotografij odstranil vse, česar na fotografijah ne sme biti, in dodal tisto, kar bi na fotografijah moralo biti.

Zato, da je na koncu ustvarjen videz popolnosti in lepote, ki prepriča. Seveda spet zgolj tiste, ki se navdušujejo nad tipom lepote, ki ga predstavlja posamezna fotografija in model na njej. Drugi bodo vihali nos, se zmrdovali in posmihali. In celo dajali cinične pripombe. Skratka, v današnjem svetu pluralne lepote in lepotnih meril smo vsi nelepi. Tudi modeli s slik.

Vsi smo nelepi

Ta učinek se nemara zdi protislovje, ki ne služi ničemur. Toda v resnici ni tako. Gre namreč natanko za to, da v svetu, v katerem nas obdaja toliko lepote in ki mu vladajo tako številni tipi lepote kot nemaraše nikoli, vsi nujno ugotovimo, da – vsaj po enem kriteriju – nikakor nismo lepi.

To samo po sebi seveda ne bil problem, če lepota ne bi bila eden od najdonosnejših trgov sodobnosti. Ugotovitev, da smo vsi nelepi, namreč v svetu trženja lepote beremo kot resno pomanjkljivost, ki se je moramo najmanj sramovati, če zaradi nje že nismo resno nesrečni. Sram in nesreča pa sta natankoto, zaradi česar se prodaja vse: od kozmetike do lepotnih operacij. Neki lepotni kirurg je dejal, da lahko v pol ure odpravi tisto, česar ne morejo odpraviti leta terapevtskih seans.

Kar je seveda res. Najprej zato, ker problemov z dodajanjem nikakor ni mogoče rešiti drugače kot z rezanjem. Drugič zato, ker v resnici sploh ne gre za psihološki problem. Na terapiji se lahko v najboljšem primeru rešite občutka krivde ali nemara celo gnusa nad tem, da ne premorete popolne lepote, terapija pa vam nikakor ne more preoblikovati telesa. Kar je tisto, za kar gre. Oziroma: kar je tisto, za kar vas trg prepričuje, da gre.

Popolna lepota je nekaj tujega, nečloveškega

Če so torej v veliki večini družb in kultur telesa v resnici ceremonialno predrugačevali in če so pri tem predrugačevanju ljudje seveda sledili lastni kulturi lastnim lepotnim merilom, pa so v teh družbah in kulturah telesa vendarle predrugačevalisamo sekventno, torej zgolj v okviru določenih obredov, ob določeni starosti. Sicer pa soimeli ljudje v prvem planu druge težavein druga življenjska področja, ne lepote.

Danes žal živimo v družbah, v katerih je treba služiti z vsem, iz česar je mogoče iztržiti dobiček. Tudi z lepoto. In ker je treba služiti ves čas, se moramo nenehno ukvarjati s svojo lepoto. Seveda v smislu, da se ves čas in trajno prepoznavamo za ne dovolj lepe, za takšne, kakršni ne bi smeli biti,za takšne, dabi semorali sramovati samih sebe – ali se vsaj popravljati.

Tako lepota – nemara prvič v zgodovini – ni le ideal, temveč proces trajnega in nenehnega trpinčenja.Ter nedoseženih in nedosegljivih idealov, ki imajo serijo protislovnih učinkov. Eden od teh so kirurško izpopolnjeni obrazi, ki morda res ustrezajo najrazličnejšim lepotnim merilom, na primer zlatemu rezu. Toda bolj ko ustrezajo tem idealom in standardom, bolj pridobivajo nekakšno grozljivo, tujo razsežnost nečloveškosti. To sem videla na številnih kirurško obdelanih obrazih. Popolna lepota namreč ni nekaj človeškega, našega. Je nekaj tujega, nenašega. Nekako tako kot genetski paradižnik.

Tega seveda ne gre razumeti kot napake, pač pa kot dokaz, da "tistega", torej popolne zadovoljitve, ni. Tudi takrat ne, ko se zdi, da jo imamo. In trg se vrti naprej.






Vam je �lanek v�e�?


Povezano

trstsdsd