O lepotnih idealih v sodobnih zahodnih družbah

Grozljiva plat lepote

Čeprav je lepota pojem, ki ga poznajo tako rekoč povsod – vsaj v smislu, da nekaj bolj ustreza lepotnim idealom kot kaj drugega – je najbrž le malo družb in kultur, kjer ne bi pomenila tudi nenehnega, vsakodnevnegain vseživljenjskega (samo)trpinčenja. Inuwediri je bila najlepša ženska v vasi, vendar ni nikakršnih podatkov, da bi se v ta namentudi vsakodnevno trpinčila. Ali da so se zato, da bi dosegle podobno stopnjo lepote,trpinčile druge ženske in dekleta v vasi.

Kulturno predrugačeno telo je znak vpisa v kulturo in zato znak odraslosti. V tem smo v zahodnih družbah in kulturah enaki ostalim. Tisto, v čemer pa se ne moremo primerjati z drugimi (ali drugi z nami), pa je dvoje: najprej to, da je zahteva po predrugačenju nenehna; in drugič, da je kriterij, ideal te predrugačenosti nedosegljiv.

Oboje je povezano z dejstvom – ali natančneje, izhaja iz dejstva – da je v sodobnih zahodnih družbah in kulturah lepota postala trg. In to eden od tistih nekaj najpomembnejših in najdonosnejših trgov, na katerih se trži človekova nezmožnost, da bi dosegel zadovoljitev lastne želje. Kot sem že pisala, živimo v družbah, v katerih poteka sistematično trženje zdravja, mladosti, sreči, ljubezni, idealne zveze, idealnega starševstva in kar je še takšnih nedosegljivih reči. Med njimi je seveda tudi lepota.

Enako kot ne more biti nihče povsem srečen, povsem zdrav, imeti popolnega seksa, biti v popolni zvezi, imeti popolne starše ali biti popoln otrok, se tudi nihče ne more ponašati s popolno lepoto. Tako je iz najmanj dveh razlogov: najprej zato, ker sploh ni jasno, kaj pomeni popolna lepota, in drugič zato, ker so lepotna merila postavljena tako, da jih človek ne more doseči.

Diktat ene lepote ne obstaja

V zahodnih kulturah in družbah torej sploh ni jasno, kaj naj bi bila lepota – kaj šele popolna lepota. Živimo namreč v času in v družbah, ki jih – navidez demokratično (kot se za videz demokracije seveda spodobi) – obvladuje pluralni ideal lepote. V duhu izbire se lahko odločamo tudi med različnimi ideali oziroma tipi lepote. Danes ste/smo lahko lepi na različne načine: človek je lahko naravno lep, sofisticirano lep, seksi lep, notranje lep, glamurozen … lep je lahko še na številne ali celo brezštevilne načine. Ni diktata enega tipa lepote. Ali zgolj enega lepotnega merila. Ta pluralnost vzbuja občutek strpnosti in nenasilnosti.

Toda enako kot pri vsem drugem tudi tu ni tako: ta strpnost ima namreč tudi drugo plat, ki se pokaže takoj, ko se pogledate v ogledalo in se primerjate s katerim od lepotnih meril. Morda mu sicer skoraj ustrezate, vendar je popolnoma jasno: če ustrezate enemu merilu, hkrati ne ustrezate drugemu, tretjemu, četrtemu in vsem drugim.

Morda ste seksi blondinka z modrimi očmi in vsemi pritiklinami, ki sodijo k seksi blondinki. Toda če se pogledate z zornega kota kakega drugega lepotnega ideala, na primer tistega, ki ceni ženske s skorajda dekliškimi ali fantovskimi oblinami, imate seveda vsega preveč. Preveč bokov. Preveč oblog na trebuhu. Prevelik prsni obseg. Preveč zaobljena stegna. Skratka, nenadoma ste nekakšna neokusna seks bomba, na katero ženske,ki so zavezane drugačnemu videzu, gledajo s pomilovanjem in usmiljenjem.

In če sodite v skupino deklet in žensk s skorajda dekliško postavo, kar povsem ustreza lepotnemu idealu vitkosti, vaše mere seveda ne ustrezajo proslavljenemu razmerju 90-60-90 (ali še kaj več), kar pomeni, da ste resda idealni, vendar imate vsega premalo. Premajhen prsni obseg. Preozke boke. Premajhno zadnjico. Preozka stegna. Če se nekoliko bolj kritično pogledate v ogledalo, ugotovite, da ste nekakšna posušena lupina idealnega ženskega telesa, ki ga nikakor ne morete občudovati ali ga vsaj doživljati z zadovoljstvom. Tako v prvem kot v drugem primeru se morate torej popravljati.

V prvem primeru morate svojemu telesu odvzemati – bodisi s hujšanjem bodisi s skalpelom. V drugem primeru mu morate dodajati – seveda le na natančno določenih mestih in v natanko določeni meri. To pa je mogoče doseči skorajda izključnoob pomoči skalpela. Če se namreč do okostnjaka lahko pripeljete s hujšanjem, pa vas lahko do zaželenih oblin pripelje bolj ali manj samo skalpel. Obe praksi sta na Zahodu tako rekoč vsakodnevni spremljevalki skorajvseh žensk. Vse številčnejših moških. In čedalje večjega deleža mladih in otrok, ki jih z ideali usklajujejo že starši – domala od trenutka, ko privekajo na svet. Kar je sevedaprecej grozljiva realnost.

Demokratično in pluralno postavljena lepotna merila torej v resnici ne služijo temu, da bi se več ljudi prepoznalo za lepe, pač pa temu, da se vsi, vsaj po enem od uveljavljenih meril, prepoznajo za nelepe. Če ne celo grde. Zato so seveda nezadovoljni.