O odgovornosti tistih, ki imajo na skrbi človeška življenja

(Foto: Viki Grošelj)

Na spletu se je pred časom pojavila primerjava sicer skrajno žalostnih dogodkov pod naslovom Italijani znajo. Domiselni avtor je na treh fotografijah prikazal, kako vrhunski italijanski motociklistični asi Biaggi, Fabrizio in Rossi "polagajo" svoje motorje na ovinkih dirkališča. Lepi posnetki dirkačev med tekmovanjem jemljejo sapo in so vredni vsega občudovanja. Na četrti fotografiji, ob kateri ti res zastane dih, ne vzbudi pa občudovanja, marveč grozo, je luksuzna ladja Costa Concordia, ki je – pod približno enakim kotom kot vrhunski tekmovalci na motorjih – nasedla ob toskanski obali. Komentar pod njo je tragično zgovoren: "Takole pa polaga Schettino." Francesco Schettino je bil kapitan nesrečne nasedle ladje in glavni odgovorni za tragedijo, v kateri je umrlo več kot dvajset potnikov. Reševanje preživelih se je spremenilo v velik kaos, v katerem je kapitan še dodatno odpovedal.

Vesti o tej nerazumljivi tragediji sem spremljal še posebno pozorno, saj sem pred leti z družino prav na tej ladji opravil enako potovanje, vendar smo takrat k sreči pluli dovolj daleč od usodnih čeri. Bil sem prepričan, da do katastrofe take ladje tako rekoč ne more priti. Na obvezni vaji za morebitno reševanje, ki se je mora udeležiti vsak potnik, me je profesionalni pristop posadke še dodatno prepričal. Če so kakšna potovanja res varna, so to potovanja z luksuznimi križarkami …

Toda v življenju pač ni popolne varnosti, s tem se je preprosto treba sprijazniti. Nesreče se bodo vedno dogajale, upam le, da bodo tisti, ki so najbolj odgovorni za varnost potnikov, ravnali drugače kot nesrečni kapitan Coste Concordie. Nasedlo ladjo je zapustil, ko je bilo na njej še nekaj sto potnikov. Z izgovorom, da je padel z nje naravnost v reševalni čoln, potem pa se ni mogel več povzpeti nanjo … Šef obalne straže ga je ogorčeno pozival, naj se vrne na ladjo in vodi reševanje, vendar tega ni hotel storiti.

Še zdaj je nesrečni kapitan eden od najbolj zaničevanih Italijanov, tako s strani rojakov kot celotnega sveta, in povsem nesmiselno je še dodatno tolči po njem. Toda njegovo ravnanje je vredno razmisleka o odgovornosti tistih, ki imajo v kritičnih trenutkih na skrbi človeška življenja. Če pustimo ob strani vse napake, zaradi katerih je sploh prišlo do brodoloma, mi je njegovo obnašanje po nesreči povsem nerazumljivo. Še toliko bolj, ker ladja ni potonila in je nasedla na obali še več tednov pričala o tem, kako "Italijani znajo".

Enako nerazumljivi so mi bili medli odzivi našega strokovnjaka za pomorstvo, ki je na televiziji izjavil, češ da je pravilo, po katerem kapitan zadnji zapusti ladjo, le mit, ki nima nobene zveze z realnostjo in z modernimi pogledi na plovbo!?

Če ga res nima s tem, pa ga ima z osnovno človeško etiko in univerzalno vrednoto: pomagati sočloveku v stiski. To pa je nad vsemi pravilniki in statusno odgovornostjo. Ko se je zgodila nesreča, je imel kapitan še vedno možnost, da s svojim vedenjem in zgledom poskuša rešiti, kar se je rešiti dalo. S tem pa vsaj malo tudi svojo čast in vest. Na nasedli ladji bi moral ostati, dokler je ne bi zapustil še zadnji potnik, dokler z nje ne bi spravili še zadnjih trupel nesrečnih potnikov in dokler ne bi iz rezervoarjev izčrpali še zadnje kaplje okolju nevarnega goriva.

Peter Topić

Peter Topić univ. dipl. soc. del., TAP, CSAT zasvojenost s seksualnostjo, seksualna anoreksija, druge nekemične zasvojenosti, čustveni incest

Postavi vprašanje

Sonja Kapun

Sonja Kapun dr. med. spec. interne medicine

Postavi vprašanje

Vsi Viva strokovnjaki