Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Funkcionalna neodraslost je spodrsljaj zahodne civilizacije in vzgoje

Vesna V. Godina
Vesna V. Godina (Foto: Diana Anđelić)

Večkrat sem že omenila funkcionalno odraslost kot težavo, povezano z zdajšnjo vzgojo in socializacijo otrok. Eden od temeljnih problemov sodobne vzgoje brez avtoritete in kazni je namreč v tem, da otežuje, če ne celo onemogoča funkcionalno odraščanje otrok. To je rezultat sodobne vzgoje, zaradi katere moralni vzgojni ukrepi in moralne kazni ne delujejo več. Dopovedovanje in razlaganje otroku/mladostniku, zakaj je nekaj narobe, kakšne slabe posledice zanj, za njegovo prihodnost, družino, razred, šolo … bo imelo posamezno vedenje, dandanes pri velikem delu otrok ne obrodi (zaželenega) učinka. Kadar me starši ali šolniki vprašajo, zakaj je tako, jim odvrnem, da zato, ker gre za otroke/mladostnike, ki so funkcionalno neodrasli. Navadno me nekoliko začudeno pogledajo in vprašajo: "Kako neodrasli, če pa so že toliko stari?"
Ta ugovor jasno kaže, da je v Sloveniji odraslost nekaj, kar se navezuje na biološko starost. Zato od otroka, ki je star štiri ali pet let, ne gre pričakovati, da bo razumel moralno utemeljevanje o tem, kako njegovo vedenje škoduje njemu, njegovi prihodnosti ali drugim ljudem, petnajstletnik, šestnajstletnik ali osemnajstletnik pa naj bi to razumel. Tovrstno razumevanje, ki odraslost povezuje z biološko starostjo, je navzoče tudi v vrsti drugih logik in praks. Tako je pridobitev volilne pravice z osemnajstimi leti povezana z logiko, po kateri se biološka starost ujema z odraslostjo.

Tudi zamisel, da naj bi volilno pravico dobili že šestnajstletniki, utemeljujejo z argumentom, da so dandanes šestnajstletniki že odrasli. Te in številne druge podobne logike pa temeljijo na predpostavki, da je odraslost rezultat biološkega zorenja telesa, oziroma zorenja človekovega genetskega materiala. Nekako v smislu, da je treba le počakati, da telo oziroma celice dovolj dozorijo, in ko res, dobimo odraslost. Biologizacija odraslosti pa zamenjuje dve povsem različni stvari: biološko odraslost in socialno-kulturno odraslost.

Biološka odraslost

Biološko odraslost je res mogoče povezovati z zorenjem telesa oziroma genetskega materiala. Sprememba telesne podobe in telesnih funkcij, ki je povezana z odraslostjo, je jasna in vidna ter – če na stvar pogledamo z medkulturnega zornega kota – tudi medkulturno univerzalna. Vsepovsod deklice v določeni starosti dobijo menstruacijo, kar je eden od pokazateljev biološkega odraščanja. V vseh kulturah dečkom hkrati z odraščanjem začne poganjati brada in dobijo erekcijo, kar je tudi kazalnik odraščanja. Ti in drugi znaki biološkega odraščanja so res posledica zorenja telesa in genetskega materiala, vendar jih je neustrezno enačiti z drugimi znaki odraslostmi: s psihološko odraslostjo, s socialno odraslostjo in s kulturno odraslostjo. Zadnje tri oblike odraslosti namreč niso neposredno povezane z biološko odraslostjo, čeprav najpogosteje res nastopijo le pri posameznikih, ki so tudi telesno odrasli. Vendar pa je zato, ker imajo drugačne vzroke in genezo, mogoče najti posameznike, ki so telesno odrasli, ne kažejo pa znakov drugih oblik odraslosti. Kar velika večina družb zelo dobro ve – in tudi upošteva.

Socialno-kulturna odraslost

V večini neevropskih družb zelo jasno razlikujejo med telesnim odraščanjem ter socialno in kulturno odraslostjo. Če je namreč spreminjanje telesa samoumeven proces, je socialno-kulturna odraslost vse kaj drugega. Zato socialno-kulturno starost praviloma ugotavljajo ob pomoči iniciacijskih obredov. Pri posameznicah in posameznikih, ki so telesno odrasli, torej preverijo, ali so zreli tudi socialno in kulturno. To preverjanje kaže, da nikakor ni samoumevno, da je telesno odrasel posameznik odrasel tudi socialno-kulturno. Očitno je možno, da je telesno odrasla oseba funkcionalno nezrela. Zato je treba socialno-kulturno, torej funkcionalno odraslost, preveriti. Samo osebe, ki v iniciaciji praktično dokažejo svojo socialno-kulturno odraslost, tudi dobijo status odraslih ljudi z vsemi pravicami in dolžnostmi, ki sodijo k temu (otroci, družina, lastnina …).

Obstaja torej več vrst odraslosti, ne samo ena. Če je biološka odraslost res stvar biološkega odraščanja, pa je socialno kulturna odraslost rezultat vzgoje, socializacije in inkulturacije, torej stvar učenja. Otrok se je lahko nauči. Ali tudi ne. Samo oseba, ki se je je naučila, je funkcionalno odrasla oseba, funkcionalno odrasle osebe pa imajo medkulturno prepoznavne značilnosti.


Ideal jaza

Ključna značilnost funkcionalno odrasle osebe je, da med "prav" in "fajn" izbere "prav". Funkcionalno odrasla oseba torej zmore izbrati prakse in vedenja, ki so zanjo manj prijetne ali celo neprijetne, in to zato, ker so pravilne. Še več: pri teh praksah in vedenjih je zmožna vztrajati (učiti se, ker je to "prav", čeprav ni "fajn"; iti ob določeni uri v posteljo, ker je to "prav", čeprav ni "fajn"; biti poročen, čeprav ni "fajn", vendar je "prav" itn.). To pomeni, da se je oseba zato, da naredi nekaj, kar je prav, zmožna odreči lastnemu ugodju. To naredi prostovoljno, brez zunanje prisile – ker ima v sebi vzpostavljeno instanco, ki jo sili v takšne izbore. Ta instanca je bila na Zahodu znana kot vest, v psihoanalizi pa kot Ideal jaza. Prav ta instanca osebe ne le sili v to, da med "prav" in "fajn" izbere "prav", temveč jo za tak izbor tudi nagradi z "mirno vestjo", torej s posebno vrsto ugodja, ki pa – in to je ključno – nastopi kot nagrada za to, da je oseba naredila, kar je "prav". "Fajn" je potemtakem pri funkcionalno odrasli osebi posledica "prav". Prav navzočnost takega izbora so preverjali z iniciacijskimi obredi: vztrajanje pri telesnem mučenju, ki je del teh obredov, je bil javni dokaz, da je posameznik izbral "prav". Da je torej funkcionalno odrasel.

V prid izkoriščanju v zahodnih družbah

V nasprotju s funkcionalno odraslo osebo funkcionalno neodrasla oseba namenja prednost prijetnem pred tistim, kar je "prav". Funkcionalno neodrasla oseba lastno ugodje, dobro počutje ali celo užitek postavlja na prvo mesto, pred vsa družbena pravila in tudi pred potrebe drugih. Sprejema torej izbire, ki se dandanes na Zahodu zdijo edino smiselne in pravilne. V sodobnih zahodnih družbah je namreč funkcionalna neodraslost postala eno od temeljnih meril kulturne in socialne normalnosti ljudi vseh starosti. To seveda ni naključno, pač pa je povezano z novimi strategijami vladanja in izkoriščanja ljudi v zahodnih družbah.

Funkcionalno neodrasla oseba namreč zato, ker namenja prednost tistemu, kar je "fajn", pred tistim, kar je "prav", praviloma zelo hitro in brez odpora zdrsne ne le v potrošništvo, temveč tudi v raznovrstne oblike odvisnosti, praviloma pa se tudi ne upira. Za zahodne kapitalistične družbe so funkcionalno neodrasle osebe tako ekonomsko kot tudi politično funkcionalne. Zato jih zahodna vzgoja in socializacija tudi sistematično proizvajata.


Dosežek otroštva

Toda na osnovi povedanega bi bilo napačno skleniti, da je funkcionalna odraslost nekaj, kar nastopi šele v obdobju telesne odraslosti. Res je prav nasprotno: funkcionalna odraslost je dosežek otroštva, in to razmeroma zgodnjega otroštva. Vezana je namreč na tisto obdobje otroštva, ki ga v naši kulturi imenujemo "velik otrok". "Velik otrok" je namreč že funkcionalno odrasla oseba, ki med "prav" in "fajn" izbere "prav" (v svoji postelji spi zato, ker je "prav", čeprav iz lastne izkušnje še kako dobro ve, da je bolj "fajn" spati pri mami). Starost, pri kateri mora otrok postati "velik otrok", je različna od kulture do kulture. V slovenski zgodovini se je ta starost sukala okrog  štirih let. Kot vemo, so že petletniki odhajali zdoma, služit kot pastirci, hlapčiči ali pestrne. Bili so torej funkcionalno odrasli, ne glede na svojo biološko starost in telesni ustroj.


Prehod v "velikega" otroka izsili okolje

Drugo, kar velja poudariti v zvezi s funkcionalnim odraščanjem otrok, je to, da prehod iz "majhnega" v "velikega" otroka izsili okolje. Ko otrok v posamezni družbi in kulturi doseže starost, v kateri ga ne dojemajo več kot "majhnega", pač pa "velikega" otroka, okolje spremeni pričakovanja. Ni več sprejemljivo, da se otrok obnaša kot "majhen" otrok, pač pa se mora obnašati drugače, kot "velik" otrok. Otroci se praviloma ne ozirajo na spremenjene zahteve okolja, ampak se še naprej obnašajo kot "majhni" otroci. Če naj otrok postane funkcionalno odrasel, se mora okolje na tako vedenje odzvati s kaznijo, torej z nečim, kar za otroka ni "fajn". Po obdobju preizkušanja otrok sčasoma (gre za daljše obdobje, ki lahko traja leto in več) ugotovi, da je zanj bolj "fajn", če naredi tisto, kar je "prav", kajti v nasprotnem primeru sledi kazen, ki "ni fajn". To je tudi razlog, zakaj sta avtoriteta in kazen nujni funkcionalni pogoj za dosego funkcionalnega odraščanja. Majhnemu otroku namreč dopovedovanje in razlaganje ne pomenita ničesar, kajti praviloma še ni dosegel stopnje abstraktnega razmišljanja, da bi tovrstne elaboracije sploh lahko razumel. Na ravni konkretnega mišljenja pa štejejo le konkretna realnost in prakse.


Spodletelo odraščanje

Iz povedanega je tudi jasno, zakaj na Zahodu funkcionalna odraslost v praksi izginja. Otroke namreč vzgajamo brez avtoritete in kazni, poleg tega smo pričakovanja, kdaj naj bi otrok postal "velik otrok", radikalno spremenili. Dandanes se vsem zdi normalno, da so prvošolčki pri šestih letih še "majhni" in da od njih nikakor ne gre zahtevati vedenja, ki velja za "velike" otroke. Kdaj natanko naj bi otrok postal "velik otrok", sicer ni več povsem jasno, vendar je jasno, da naj bi to bilo v zadnjih razredih osnovne šole. Ko pa starši, učitelji in okolje od otrok v tej starosti pričakujejo funkcionalno odraslost, ta umanjka. Ni je. Opraviti imamo s telesno odraslimi mladostniki, ki jim je prehod v funkcionalno odraščanje zaradi značilnosti socialnega okolja, v katerem so odraščali, spodletel. Ceno za ta spodrsljaj bodo plačevali tako ti otroci kot tudi mi. Zakaj, bo razumljivo, če naštejemo le nekaj značilnosti funkcionalno neodraslih posameznikov. Takšni posamezniki so namreč asocialni, amoralni, vse življenje delajo le to, kar se jim zdi "fajn", ne razlikujejo med dovoljenim in prepovedanim, torej med "ja" in "ne", so verbalno nezaustavljivi, zaustavi jih lahko le telesno nasilje, poleg tega so tudi prisilni potrošniki, odvisniki, so apolitični in druge ljudi uporabljajo kot stvari (ne premorejo empatije, ljubezni do drugega …). Krasni novi svet, torej.


Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

odraščanje , vzgoja otrok , socializacija , funkcionalna odraslost , zahodna družba , vesna godina

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.

Komentarji

5. 09. 2012 11:01:51
biti poročen, čeprav ni "fajn", vendar je "prav" .. hehehe
Še dobro, da nismo vsi po "župi" priplavali....
To je stvar kulture in ne vzgoje!

//... in potem pride svizec.... ter odvije čokolado.... //