Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Športna vzgoja in njeno ocenjevanje

Že več kot trideset let delam kot športni pedagog v šoli in vse bolj mi je jasno, da je športna vzgoja preveč pomemben in specifičen sklop dejavnosti za mladega človeka, da bi ga skušali spraviti v okvire ocenjevanja od ena do pet. Od ostalih predmetov se razlikuje v tem, da pri njem ni ključno kopičenje znanja in njegovo preverjanje, ampak predvsem vzgoja za življenje. Otrok naj spozna, kako pomembno vlogo v življenju ima gibalna aktivnost.
Pri športu me dodatno navdušuje njegova raznolikost in s tem svoboda pri izbiri in načinu ukvarjanja z njim. Vsakdo, od gibalno nadarjenih do tistih bolj okornih, lahko izbere ter pridobi znanja in informacije, ki mu najbolj ustrezajo, ter jih nato razvija pri vseživljenjskem ukvarjanju s športom. Pri tem ni pomembno, ali so to igre z žogo, plavanje, pohodništvo, kateri od zimskih športov, taborniške dejavnosti …

Še toliko manj pomembno je, ali gre za tekmovalno ali samo rekreativno udejstvovanje, za aktivno množično druženje na športnih prireditvah ali pa pohajkovanje po neokrnjeni naravi. Bistveno je, da se otrok ukvarja z gibanjem na način, ki mu je blizu. S tem v dobi odraščanja igrivo skrbi za skladen telesni razvoj, pozneje pa za dobro telesno pripravljenost in zdravje.

Pri šolski športni vzgoji naj bi šlo predvsem za podajanje informacij in razvijanje osnovnih gibalnih veščin, ne pa toliko za ocenjevanje osvojenih znanj. Tu se žal prevečkrat zaplete. Vsako leto se so primeri, ko je otrokom in dijakom športna vzgoja ena od hujših travm, še posebno tam, kjer športni pedagogi ocenjevanje športne vzgoje preveč približajo ocenjevanju znanja pri drugih predmetih.

Nasploh je ocenjevanje športne vzgoje nesmisel, ki pa se z rigoroznim ocenjevanjem "minimalnih standardov" nehote še povečuje. Povsem nepomembno je, če učenec ne obvlada premeta vstran, če je po drugi strani sposoben več ur hoditi po strmih poteh. Prav tako napadalni udarec in blok pri odbojki nista pomembna za odlično oceno, če je nekdo dejaven in uživa v taborniških igrah. In kako nepomembno je pravilo treh sekund v košarki za nekoga, ki se nauči uživati v sproščenem plavanju in čofotanju v vodi.

Ponesrečeno ocenjevanje vzbuja odpor in dodatne travme še zaradi pomembnosti točkovanja ter vpisa v srednje šole in sistema štipendiranja. Najhuje pri tem pa je, da lahko zaradi tega športna dejavnost pri mladostnikih dobi negativen prizvok. Sam sem trdno prepričan, da če že moramo imeti ocene za športno vzgojo, prav vsak otrok zasluži najvišjo že s tem, da po svojih močeh in sposobnostih redno sodeluje pri urah. Za zanemarljivo število tistih, ki ignorirajo in motijo pouk športa ter "ne razumejo", da za športno dejavnost potrebuješ druga oblačila kot za sedenje v razredu, pa lahko kdaj uporabimo tudi nižjo oceno. Toda le takrat, ko presodimo, da bo to otroku koristilo.

Iz osnovne in srednje šole naj bi mladostnik prišel z občutkom, da je šport nekaj zabavnega, sproščujočega in povrhu še koristnega. Da se je fino ukvarjati z njim vse življenje. Če nam športnim pedagogom to uspe, smo za mlade naredili največ.

Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

šport , telovadba , šola , učenci

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.