Na psihoterapijo, da bi se bolje razumeli

Zoran Milivojević: "Večina psihoterapevtov z zasebno prakso opaža, da so med njihovimi klienti pretežno ženske. Tako je zato, ker je moške sram priznati, da imajo problem, ki ga ne zmorejo rešiti sami. Moški pogosto ne marajo niti tega, da bi na psihoterapijo hodila njihova partnerka. Bojijo se, da bodo izgubili nadzor, da ji bo "tam kdo napolnil glavo" z zamislimi, ki so slabe za njuno razmerje oziroma zakon."
Zoran Milivojević: "Večina psihoterapevtov z zasebno prakso opaža, da so med njihovimi klienti pretežno ženske. Tako je zato, ker je moške sram priznati, da imajo problem, ki ga ne zmorejo rešiti sami. Moški pogosto ne marajo niti tega, da bi na psihoterapijo hodila njihova partnerka. Bojijo se, da bodo izgubili nadzor, da ji bo "tam kdo napolnil glavo" z zamislimi, ki so slabe za njuno razmerje oziroma zakon." (Foto: Diana Anđelić)

Ko gre za naše obnašanje in odzivanje, nam je večinoma jasno, zakaj se odzivamo tako, kot se, včasih pa se obnašamo na način, ki si ga ne moremo razložiti, tako da nas lasten odziv preseneti. Takrat si zaželimo, da bi bolje razumeli sami sebe.

Ljudje se nikoli ne obnašamo naključno – vedno se obnašamo organizirano. Vse, kar delamo, počnemo iz nekega notranjega razloga. Vedno obstaja notranja logika, vendar poleg racionalne, zdravorazumske logike obstajajo tudi drugačne. Človek lahko sklepa o sebi, drugih in o svetu na temelju napačnih informacij, včasih pomembnih informacij sploh nima, včasih pa dela napake v procesu sklepanja. Dodatna težava pri razumevanju notranje logike je v tem, da je ne moremo odkriti, saj je prikrita oziroma nezavedna. Pri tem nam lahko pomaga psihoterapija.

Na psihoterapijo prihajajo ljudje, ki pri sebi želijo nekaj spremeniti: čustva, odzivanje, obnašanje … Ker je vsak odziv izraz oziroma posledica notranje logike, je za spremembo odziva potrebno spremeniti logiko, na kateri temelji ta odziv. Tudi zato lahko rečemo, da je psihoterapija veščina in znanost, ki se ukvarja z iracionalnimi logikami. Psihoterapevt je vodnik na poti odkrivanja te logike in spreminjanja zgrešenih prepričanj, ki jo gradijo. V tem smislu psihoterapija ni nič posebnega, ampak veščina kot vsaka druga, zatorej tudi psihoterapevt ni genij, modrec, nadinteligenten človek, "bralec" ljudi …

Za odločitev za vstop v psihoterapijo ni dovolj, da ima človek čustveno težavo, ki je ni zmožen rešiti ne sam ne ob pomoči prijateljev, partnerja ali staršev. Potrebno je prepričanje, da mu psihoterapija lahko pomaga doseči želeno spremembo. Preprosto: do nje mora imeti pozitivno stališče.

Ljudje z negativnim odnosom do psihoterapije k psihoterapevtu ne bodo prišli. Tudi med psihiatri jih ni malo, ki menijo, da so vse tovrstne motnje gensko pogojene, da gre torej za nepravilno delovanje možganov, in da je psihoterapija, ki temelji na pogovoru, potemtakem "nezmožna" kar koli spremeniti. Niso seznanjeni z najnovejšimi raziskavami, ki kažejo, da psihoterapija pripelje do drugačnega delovanja možganov oziroma do "nevroplastične spremembe".

Pomemben je tudi odnos okolja do ljudi, ki razmišljajo o tem, da bi poiskali pomoč psihoterapevta. Pogosto gre za prikrito negativno stališče: "Naj gre kdor hoče, ampak mene bi bilo sram." Ko človeku, ki tarna zaradi čustvenega problema, predlagate obisk pri psihoterapevtu, se utegne odzvati užaljeno: "Saj ne misliš, da sem nor?"
Večina psihoterapevtov z zasebno prakso opaža, da so med njihovimi klienti pretežno ženske. Tako je zato, ker je moške sram priznati, da imajo problem, ki ga ne zmorejo rešiti sami. Ko takšnemu moškemu partnerka predlaga, naj poišče pomoč psihoterapevta, dobi odgovore, kot so: "Saj nisem nor/neumen/slabič/nesposoben …" Moški pogosto menijo, da morajo sleherno težavo rešiti sami, brez vsakršne pomoči, saj naj bi bili v nasprotnem primeru manj moški. Zaradi tega se pogosto zgodi, da na psihoterapijo pridejo šele po letih nepotrebnega odlašanja in samouničevanja ter s še bolj zapletenimi problemi.

Moški pogosto ne marajo niti tega, da bi na psihoterapijo hodila njihova partnerka. Bojijo se, da bodo izgubili nadzor, da ji bo "tam kdo napolnil glavo" z zamislimi, ki so slabe za njuno razmerje oziroma zakon. Ni dobro, če je terapevt moški, saj se utegne nad njim preveč navdušiti, slabo je tudi, če je ženska, saj ji utegne vsiliti "feministične" neumnosti. Poleg tega se bojijo, da bo sprememba pri partnerki slabo vplivala na njuno skupno življenje. Zaradi vsega tega se izogibajo partnerski terapiji.

Vsi, ki vemo, kako koristno se je pogovarjati s psihoterapevtom, smo prepričani, da je psihoterapija dobra za vse. Težave pa so tudi z njenim poimenovanjem, saj implicira obstoj bolezni, motnje, patologije. Zaradi tega pogosto "sleče" medicinski plašč in se ponuja pod imenom svetovanje. Pri svetovanju pač ni diagnoz, so zgolj problemi in krize. Podobno je z izrazom, "coaching", ki uspešnim ljudem pomaga, da na različnih življenjskih področjih postanejo še uspešnejši.

Človeka, ki se ne želi spremeniti, psihoterapevt ne more prisiliti k spremembi. Pri tem ne pomaga niti hipnoza, kajti kadar človeku sugerira, naj počne nečesa, česar si ne želi, se ta spontano prebudi iz transa. Kljub temu se terapevti pogosto srečujemo s takšnimi zahtevami: starši želijo na terapijo pripeljati razvajenega sina, ki pri sebi ne vidi nobenega problema, žena bi rada na terapijo spravila moža alkoholika, ki zanika svoj alkoholizem, partnerka svojega partnerja, ki bi moral za to, da bi postal "idealen", pri sebi spremeniti nekaj stvari … Seveda je koristno apelirati na druge, naj se spremenijo in poiščejo pomoč, toda če to zavračajo, se je treba s tem pač sprijazniti in sprejeti dejstvo, da so kot polnoletni ljudje sami odgovorni za svoje življenje. Nikogar ne moremo prisiliti, naj se spremeni, spremenimo lahko samo sebe. Pri tem pa nam je lahko v pomoč psihoterapija.



Tina Fabjan

Tina Fabjan dr. dentalne medicine

Andrej Repež

asis. dr. Andrej Repež dr. med. spec. plastične, rekonstruktivne in estetske kirurgije

Vsi Viva strokovnjaki