V večini družin se starši obnašajo kot ženska in moška mama

Zoran Milivojević, psihoterapevt
Zoran Milivojević, psihoterapevt (Foto: Diana Anđelić)

Razpad tradicionalnih spolnih vlog, do katerega je prišlo v zadnjih petdesetih letih, se pomembno odraža v tem, kako ljubimo, stopamo v ljubezenska razmerja in zakon ter si ustvarimo družino. Spremembe družbenih vlog ženske in moškega se ne odražajo samo v partnerskih odnosih, temveč tudi v vlogah, ki iz njih izhajajo, denimo v vlogi matere in očeta. Otrok se medtem, ko ga starši socializirajo, preprosto mora počutiti neprijetno. Vsak majhen otrok mora nujno doživeti trenutke, v katerih bo mislil, da ga starši, ki ga silijo pospravljati igrače, v resnici nimajo radi. Pozneje bo sprejel logiko staršev ter začel razumevati, da ga starši k temu silijo prav zato, ker ga imajo radi.

Vesna V. Godina je opozorila na dejstvo, da je zdaj vse več družin, v katerih se starši ne obnašajo kot mama in oče, marveč kot dve materi, kot ženska in moška mama. Oba se trudita otroku dajati čim več ljubezni, kar včasih vodi do pravega tekmovanja. Medtem ko je v sodobni vzgoji načelo ljubezni poudarjeno in v prvem planu, je izražanje očetovskega in moškega povsem zanemarjeno.

Zakaj je prišlo do te spremembe in kako to, da prejemajo tako veliko ljubezni in premalo discipline, vpliva na nove generacije?

Dognanja, ki nam jih je v zadnjem stoletju prinesla psihoanaliza, so pomembno vplivala na naše kolektivno zavedno in nezavedno. Splošno sprejeto je, da se otroci, ki od staršev niso prejeli ljubezni, razvijejo v nevrotične odrasle osebnosti. V želji, da ne bi naredili te napake, so bili mnogi, tudi ugledni svetovni pedagogi in psihologi prepričani, da bi nasprotno starševsko obnašanje – nenehno izkazovanje in dokazovanje ljubezni – utegnilo biti ključno za to, da se otrok razvije v samostojnega in mentalno zdravega odraslega.

Tudi zato so se starši usmerili v izkazovanje čim večje ljubezni – v prepričanju, da je količina ljubezni, ki jo prejmemo v otroštvu, nekakšno psihološko "cepivo" proti nevrotičnosti v odrasli dobi. To je pripeljalo do tega, da se starši na vso moč trudijo svojim otrokom ponujati zgolj pozitivne izkušnje in doživljaje, jim dajati tisto, kar otroke osrečuje ter jih dela veselega in zadovoljnega. Karkoli diši po travmatiziranju otroka, je nekakšno nasilje in prisila; vse, kar v otroku vzbuja nelagodje, pa je začelo dobivati oznako zlorabljanja otrok.

Ta trend se negativno zrcali v drugi pomembni starševski funkciji – discipliniranju otrok. Med usmerjanjem pozornosti na otrokovo doživljanje ljubljenosti in pojmovanjem otrokovega doživljanja kot glavnega merila so starši odkrili, da otrok vsak poskus discipliniranja, ki v njem vzbudi nelagodje, doživlja kot neljubljenost, kot zavračanje. Tako je discipliniranje postalo nekaj, kar velja za travmatiziranje otroka, ki je že na meji zlorabljanja.

Starši, ki zastopajo takšno stališče, naj to delajo zavedno ali nezavedno, ne bodo dobro opravili svoje starševske funkcije in ne bodo dosegli cilja, ki je pomagati otroku, da se razvije v samostojno in socializirano osebo, ki si sama ustvarja svojo srečo. Razlog za to se skriva v tem, da majhnega otroka vodi naravna, torej živalska motivacija. Otrok verjame, da je vse, kar je prijetno, tudi dobro in koristno – in da je vse, kar se mu zdi neprijetno, tudi škodljivo oziroma nekaj, čemur se velja izogibati.

Takšno motivacijo je Sigmund Freud imenoval "princip ugodja". Starši so tisti, ki morajo otroka naučiti, da obstajajo prijetne stvari, ki so škodljive, a tudi neprijetne stvari, ki pa so koristne. Toda tega ni mogoče opraviti na način, ki bi bil prijeten, saj otrok, ki verjame svojim čustvom in telesu, temu dejavno upira. Tudi zato je treba ta nauk oziroma vsiljevanje tistega, kar je Freud poimenoval "princip realnosti", prenesti ob pomoči nekakšnega manjšega ali subtilnejšega nasilja. To je nasilje, ki ga starši v imenu družbe izvajajo nad otrokovo biologijo, da bi mu pomagali postati socializirano bitje.

Prisila nima alternative, kajti drugega načina preprosto ni. Otrok se medtem, ko ga starši socializirajo, preprosto mora počutiti neprijetno. Vsak majhen otrok mora nujno doživeti trenutke, v katerih bo mislil, da ga starši, ki ga silijo pospravljati igrače, v resnici nimajo radi. Pozneje bo sprejel logiko staršev ter začel razumevati, da ga starši k temu silijo prav zato, ker ga imajo radi.

Ker starši nočejo travmatizirati otroka, so opustili tri stvari, ki sestavljajo disciplino: zavračanje otrokove želje, siljenje otroka, da počne koristne, vendar neprijetne stvari, in kaznovanje, kadar si otrok to zasluži. Tako se je iz sodobne vzgoje izgubil očetovski princip, očetje pa so prevzeli materinski princip.

Nadaljnja usoda velikega števila otrok, ki so odrasli ob vzgoji kot posledici ideologije "srečnega otroka", nam kaže, da smo iz ene napačne skrajnosti zabredli v drugo napačno skrajnost. Tako kot je zgrešena vzgoja, ki temelji na disciplini brez izkazovanja ljubezni, je zgrešena tudi vzgoja z izkazovanjem ljubezni brez discipline.

Otroci potrebujejo ljubezen, vendar tudi disciplino. Zdaj je popolnoma jasno, da razvajeni in pretirano zaščiteni otroci niso dovolj opremljeni za samostojno življenje. Namesto v otrokova čustva bi morali starši gledati proti svojemu oddaljenemu cilju, to pa je usposobiti otroka za samostojno življenje v družbi. Namesto da ga nenehno osrečujejo, bi mu morali pomagati, da si srečo v življenju najde sam.




Luka Hren

Luka Hren diplomirani kineziolog in gibalni terapevt Diplomirani kineziolog, Fakulteta za šport, magistrski študij Kinezioterapija

Postavi vprašanje

Matic Fabjan

Matic Fabjan dr. med. spec. plastične rekonstrukcijske in estetske kirurgije

Vsi Viva strokovnjaki