Družinski zakonik in kaznovanje otrok

Vesna Godina
Vesna Godina (Foto: Diana Anđelić)

Pasti permisivne vzgoje

Čeprav je od sprejetja novega družinskega zakonika minilo že nekaj časa, se mi zdi nujno, da o njem zapišem nekaj besed. Ne toliko zato, ker so tudi ob njegovem sprejetju grozili s še enim referendumom, pač pa zato, ker je novi družinski zakonik nemara najbolj eksemplarična manifestacija duha, ki preveva slovensko politiko in politično stvarnost. Prav družinski zakonik namreč nemara bolj kot vsi drugi dokumenti uteleša tri najočitnejše značilnosti slovenske politike: kompromisarstvo, strokovno zastarelost in služnost interesom kapitala, zavitega v všečen celofan, ki mu slovenski volivci in volivke naivno nasedajo. Če se zdi, da je bilo o kompromisarski naravi družinskega zakonika povedano že skorajda vse, sta drugi dve značilnosti ostali tako rekoč brez komentarja. Kot da sta nevidni. Ali/in kot da nekdo hoče, da sta in tudi ostaneta nevidni.

Če želimo pojasniti dejstvo, da je novi družinski zakonik strokovno zastarel in materializacija brezobzirnih interesov kapitala, se je treba najprej ustaviti pri nekaterih njegovih značilnostih. Ves čas se je govorilo, češ da novi družinski zakonik uvaja načelo koristi otroka, s čimer, kot se zdi, ne more biti nič narobe. Uvaja tudi nekatere druge, vsaj navidez, pozitivne pridobitve, kot sta prepoved telesnega kaznovanja otrok in prepoved vsakršnega ponižujočega ravnanja z otrokom. Z vsemi temi ukrepi se ustvarja otroku ustrezno in prijazno okolje, v katerem naj bi se, zaščiten pred slabimi izkušnjami, brez poškodb in frustracij razvijal v srečno, zadovoljno, celovito, vsestransko … osebnost.

Permisivna vzgoja

Prav ta logika pa je skupaj z omenjenimi ukrepi koncentrirana materializacija strokovne zastarelosti našega novega družinskega zakonika. In to iz več razlogov. Najprej zato, ker zakonik – teoretsko povsem neustrezno – predpostavlja, da je otrok nekakšen odtis ravnanj, ki jih z njim in nad njim izvajajo v procesu socializacije in vzgoje, pač po naslednji logiki: če z otrokom ravnamo nasilno, bo nasilen, če tega ne počnemo, pa ne bo. Ta poenostavljena logika, ki ji pravim linearni model socializacije, je docela napačna. Otrok namreč ni mehaničen odtis ravnanj, ki so bila z njim in nad njim prakticirana v procesu odraščanja. Če bi bilo tako, ne bi mogli razložiti protislovnega položaja v zahodnem svetu, ki ga tako slikovito ilustrirajo ZDA. Na Zahodu, in zlasti v ZDA, namreč skokovito narašča število nasilnih otrok, čeprav se je prav v ZDA permisivna vzgoja že dodobra uveljavila. Pričakovalo se je, da se bo z uveljavitvijo vzgoje brez telesne kazni zmanjšalo število agresivnih otrok. V praksi se je zgodilo prav nasprotno: njihovo število je in še vedno skokovito narašča.

Razlaga tega nepričakovanega in neprijetnega dejstva seveda povzroča probleme. Tisti, ki dogmatsko zagovarjajo linearni socializacijski model, ki temelji na ideji, da je otrok mehanični odtis ravnanja, ki je bilo izvajano nad njim in z njim, nasilnost brez fizične kazni socializiranih otrok razlagajo z drugimi vplivi. Če otrok ni bil fizično kaznovan, je pa zagotovo gledal kako nasilno risanko. In tako je nasilen zato, ker je nasilje videl v risanki. Linearna logika vztraja: če bi iz otrokovega okolja odstranili vse nasilje, tudi risanke z nasilnimi vsebinami, otrok ne bi bil nasilen. Ne bi imel biti od kod.

Toda ali je to res? Tisti, ki s(m)o nekoliko podrobneje preučevali protislovne posledice vzgoje brez nasilja, na to vprašanje odgovarjamo nikalno. Nasilnost otrok ni mehanični rezultat oziroma odtis praks, ki jim je bil otrok izpostavljen v otroštvu, pač pa je rezultat tega, kar otrok naredi s tem, kar se dogaja z njim in nad njim. Torej rezultat tega, kako je vse to procesiral. To v praksi pomeni, da isto vedenje/vzgojna tehnika pri enem otroku proizvede nasilnost in pri drugem nenasilnost, pri enem agresivnost in pri drugem neagresivnost. Otrok gleda nasilne risanke in to pri njem resnično proizvede nasilje, pri njegovem vrstniku pa gledanje iste risanke niti slučajno nima takšnih posledic. Nasprotno, otrok je nenasilen kljub spremljanju nasilnih vsebin.

Ideal jaza

Analize so pokazale, da je pri procesiranju ključno, kakšna je otrokova moralna instanca (strokovno: Ideal jaza) in to, ali jo sploh ima. Otrok, ki ima klasičen Ideal jaza, ki je zunaj stroke praviloma znan kot vest, lahko gleda nasilje, ne da bi ga pozneje kopiral, prakticiral. Otrok, ki je brez klasičnega Ideala jaza, ki torej nima vesti, bo videno brez zadržkov tudi ponavljal.

Če je torej Ideal jaza oziroma vest tista ključna instanca, ki odloča o tem, kako bo otrok procesiral svojo izkušnjo, se seveda zastavi vprašanje, od kod otrok dobi to instanco. Pričakovanje, da moralna instanca oziroma vest nastane sama od sebe, s staranjem otroka oziroma z njegovim dozorevanjem, je popolnoma napačna. Moralna instanca ne nastane, kot pričakujejo tudi slovenski starši, z odraščanjem, češ: "Ko je otrok majhen, je nima, ko vstopi v prvi razred, tudi ne, ker je še premajhen, dobi jo nekako okrog petnajstega leta." Nasprotno, moralna instanca je nekaj, kar otrok dobi že v ranem otroštvu, v našem kulturnem prostoru med četrtim in petim letom, označuje pa prehod otroka iz faze majhnega v fazo velikega otroka. Majhen otrok je namreč otrok, ki sme kršiti pravila, veljavna za odrasle, in za te kršitve ni kaznovan – ker je natanko to, majhen otrok. Velik otrok pa je oseba, ki mora upoštevati socialna pravila. Velik otrok pospravi svoje igrače, ne lula in kaka v hlače, ne tepe mame in spi v svoji postelji. Zakaj? Ker je velik otrok. In tako je prav.
Članek se nadaljuje »


Karin Sernec

asis. dr. Karin Sernec dr. med. psihiatrinja in psihoterapevtka

Postavi vprašanje

Sonja Kapun

Sonja Kapun dr. med. spec. interne medicine

Postavi vprašanje

Vsi Viva strokovnjaki