(Ne)odrasli slovenski šolarji

Vesna Godina
Vesna Godina (Foto: Diana Anđelić)

S septembrom se je začelo novo šolsko leto, in kot kažejo raziskave, tudi novo leto trpljenja in nasilja v slovenskih šolah. Mednarodna raziskava Z zdravjem povezano vedenje v šolskem obdobju HBSC 2010 je namreč pokazala na nekaj dejstev, ki bi nas morala več kot skrbeti.

Šola ni všeč kaki polovici slovenskih otrok v starosti enajst, trinajst in petnajst let, ti otroci pa se tudi pogosto trpinčijo (v mesecih pred anketiranjem je vsak deseti otrok vsaj dvakrat koga trpinčil). Pitje alkohola je tudi med slovenskimi osnovnošolci postal nacionalni šport (vsak osmi vsak teden uživa alkohol). Kot je v edinem resnem komentarju teh zastrašujočih dejstev komentirala Ranka Ivelja, se za te ugotovitve nihče ne zmeni. V svoji analizi je prišla tudi do radikalnega sklepa, da je šola pravzaprav takšna, kot si jo družba zasluži, in zaključi, da se s tem ne bi smeli sprijazniti.

To je seveda res. Namreč tisto o sprijaznjenosti. Res je tudi, da so dejstva, da otroci ne marajo šole, da redno pijejo in se medsebojno trpinčijo, še kako povezana. So namreč rezultati otroku prijazne šole in, širše, otroku prijazne vzgoje. To, da otroci ne marajo šole, nas niti ne bi smelo pretirano skrbeti. Skrbeti pa bi nas morala trpinčenje in pitje.

Šola – ustanova funkcionalne odraslosti

Da nas to, da otroci ne marajo šole, ne bi smelo skrbeti, je treba brati natančno. Zelo natančno. Namreč v smislu, da šola, ki otroku koristi, ne more biti prijetna, saj je šola že po definiciji ustanova, ki zahteva funkcionalno odraslost. Če šolo obiskujejo otroci, ki so funkcionalni odrasli – to pomeni, da so postali veliki otroci in da so logiko "delam, kar mi je fajn" že zamenjali z logiko "delam, kar je prav" – šola pred otroke postavlja zahteve, ki so resda lahko neprijetne, vendar jih otrok, ki obvlada logiko "treba je delati, kar je prav", seveda zmore. Ob njihovem uresničevanju ne doživlja travm in frustracij. Šola je namreč ustanova funkcionalne odraslosti, ustanova, ki zahteva, da je v njej treba delati to, kar je prav, ne oziraje se na to, v kolikšni meri je to prijetno ali ne. Nekdanje generacije šolarjev so bile ob vstopu v šolo funkcionalno odrasle, zato so to logiko razumele, in kar je še pomembneje – praviloma so ji bile kos. To, da so morali delati to, kar je prav, četudi ni "fajn", so šolarji doživljali kot normalno zahtevo, ki jih ni travmatizirala. Ta logika jim je bila znana in so jo obvladali, ob uspešnem uresničevanju pa je prinašala tudi potrditve in nagrade.

Seveda je šola kot ustanova odraslosti nekaj povsem drugega za otroke, ki ob vstopu vanjo niso funkcionalno odrasli. Teh otrok je v zahodnih družbah, tudi v Sloveniji, čedalje več. Gre za otroke, ki so klasični rezultat otroku prijazne vzgoje brez vsakršnih kazni. Takšni otroci lahko živijo brez travm in frustracij le v okolju, v katerem lahko prakticirajo logiko "delam, kar je fajn". Šola je kljub najrazličnejšim reformam, katerih cilj je bilo narediti šolo bolj "fajn", še naprej ustanova funkcionalne odraslosti, to pa za funkcionalno neodrasle otroke pomeni neobvladljivo socialno okolje. Odtod ne izvira le nezadovoljstvo otrok s šolo, temveč tudi cel spekter simptomatike, ki poleg nasilnih vedenj obsega še tehnike pozabe (alkohol, droge, narkotiki) in številne psihosomatske motnje.
Članek se nadaljuje »