Odzivi na nasilje nad lamo Shenpen Rinpochejem

Umirimo um in duha

»Napad na lamo Rimpočeja me je zelo pretresel zaradi več razlogov, kot vsako nasilno, neutemeljeno dejanje brez povoda, je že tako obsojanja vredno. Da se je napad zgodil na lamo, ki živi in uči nenasilje in sočutje, je toliko bolj boleče. Predvsem me skrbi povečanje nasilništva pri nas, saj je to vedno znak hudih socialnih in osebnih stisk. Srečni ljudje ne čutijo potrebe po takem ventiliranju.

Ta napad govori o tem, kako globoko tonemo v svoji človečnosti. Verjamem, da bo lama Rinpioche v svoji širini kmalu zmogel odpustiti storilcema in bo nadaljeval s svojim širjenjem sočutja in miru. Bojim pa se, da stanje stvari v družbi ne bo kmalu pripomoglo k ozaveščanju teh in drugih nasilnežev.

Zame kot psihoterapevtko je še posebno zaskrbljujoče, da kar dežujejo dogodki, ki povzročajo pri ljudeh strah, odpor in jezo. Če ta čustva v družbi prevladujejo, pa samo povečujejo napetost in posledično napadalnost pri ljudeh. Kadar nas ugrabijo taka čustva, je naša zavest zožena, ne delujemo celostno. Količine negativnih informacij ne moremo predelati in zato prevzamejo nadzor nad našim umom in čustvi. Nad negativnimi informacijami in zunanjimi dogodki pogosto nimamo vpliva. Imamo ga le nad sabo.

Zato priporočam, da se vsak od nas posveti sebi, svojim čustvom, umiri um in duha, saj smo samo v stiku s samim sabo resnično lahko močni. Najboljši način, da dosežemo notranji mir, pa so ravno prakse, ki jih uči lama Rinpoche in zato se mi zdi napad nanj še toliko bolj absurden in zaskrbljujoč.«

Sabina Šilc, psihoterapevtka

Preden pride novo, se mora staro očistiti

»V tem obdobju gre Zemlja v nov cikel v svojem evolucijskem razvoju in skoraj sedem milijard ljudi potuje skupaj z njo v svoj evolucijski proces – v novo stanje zavesti. Zaradi elektromagnetnih povezav med planeti, osončjem in galaksijo, ki ji pripadamo, se spreminjata Zemljina frekvenca in njeno magnetno polje. To je naraven cikel, skozi katerega gre vsakih (približno) 26.000 let. Na osebnem nivoju se ta premik kaže kot finančna stiska, čustvene težave s partnerji, sodelavci, prijatelji, nasilje med ljudmi, nestrpnost, negativen odnos do življenja, brezup, laži, otopelost in razočaranje ter porast bolezni.

Globalno pa nas plašijo razpadanja finančnih sistemov, razpad zastarelih družbenih struktur, razkrivanje zlorab, zarot in prevar, terorizem, nemiri in vojne, naravne nesreče, izumiranje živalskih vrst ... Zemlja se spreminja in mi z njo! Energija na planetu narašča in v nas prebuja speče potenciale. Preden pa pride novo, se mora staro umakniti in očistiti. Ne smemo dovoliti, da nas preplavi strah, kajti mi smo neskončno več kot to! Po zakonu podobno privlači podobno velja: ko nas je strah, privlačimo še več strahu, če kritiziramo, privlačimo ljudi, ki nas kritizirajo, če tarnamo, privlačimo še več težav, o katerih lahko tarnamo, če se izgubljamo v malodušju, privlačimo dogodke, ljudi in občutke, ki nas prizadenejo, razočarajo in onesposobijo.

Uporabimo svojo namero, da bomo tekoče dogodke spremljali z razumevanjem, ne pa z nejevoljo ali strahom … Posvetimo se svojemu življenju in svojemu notranjemu miru!«

Oli Lukner, terapevtka in predavateljica

Doživeti drugega kot človeka

Mislim, da smo val nestrpnosti občutili prav vsi, ki nas zanima dogajanje okrog nas. Veseli me, da novinarji različnih medijev o tem poročajo zelo kompetentno in da komentarji niso usmerjeni le v iskanje razlogov, na kar bi lahko odgovorile le poglobljene študije, pač pa pojave opažajo in jim dajejo negativen predznak. S takim pristopom prispevajo k temu, da je nestrpnost v vsaki obliki opažena in razkrita. Zelo pomembno je, da taka dejanja jasno opredelimo kot nestrpnost in jim pripišemo negativen predznak.

Varuh človekovih pravic RS že od svoje vzpostavitve naprej, v zadnjih letih pa še posebno, opozarja na nevarnosti, ki jih prinašajo primeri nestrpnosti do drugačnih. Že večkrat, tudi v svojih letnih poročilih, je predlagal, naj se poleg preventivnih ukrepov, za katere je zadolžena vsa družba, vzpostavijo tudi učinkoviti pravni mehanizmi, ki bi pomagali k zajezitvi tega pojava. To pomeni, da bi bilo treba podajati ovadbe, tožilci bi morali te ovadbe spremeniti v obtožbe, sodišča pa se o njih izreči. Sodna praksa na tem področju je pri nas zelo skromna, tako da prizadeti v sodni poti pravzaprav ne vidijo pomoči.

Ne gre le zato, da bi kaznovanje oziroma ugotavljanje odgovornosti v kratkem času pripeljalo do opustitve tovrstnih dejanj, marveč za sporočilo, da gre za nesprejemljivo vedenje, ki je lahko predmet sodnega postopka. Tudi pri kaznivih dejanih je tako, da ima večji preventivni učinek velika možnost, da bodo storilce odkrili, kot pa sama kazen. Ne verjamem, da bi tisti, ki netijo sovraštvo, to nehali početi samo zaradi zagrožene kazni. Toda če večina ljudi sprejme stališče, da so takšni dogodki in izražanje nestrpnosti nekaj, česar ne odobravamo, ne podpiramo in se od tega ograjujemo ter da je treba storilce poiskati – šele ko to postane večinsko mnenje, bodo ti pojavi uplahnili, čeprav jih seveda ne bomo izkoreninili.

Temu bi se kot posamezniki približali, če bi se bolj zavedali, kaj izražanje nestrpnosti in sovraštva pomeni za tiste, proti katerim je uperjeno. Ljudje, ki so drugačni, so zaradi sovražnih dejanj okolice hudo prizadeti. Tistih, ki bi jim lahko pomagali, je premalo, to pa za pripadnika manjšine, ki je zaradi določenega razloga žrtev podpihovanja sovraštva in nasilja, pomeni, da se počuti presneto sam. Šele ko nam bo v širšem krogu uspelo doseči zavedanje, da je drugačnim ljudem treba ponuditi oporo, se jim postaviti ob bok in jim sporočiti, da niso sami, bo naša družba naredila korak naprej.

Varuhinja človekovih pravic dr. Zdenka Čebašek-Travnik