Sin legendarnega vodje šerp Ang Phuja na obisku v Sloveniji

Viki Grošelj
Viki Grošelj (Foto: Diana Anđelić)

Mingma

Mingma je sin legendarnega vodje šerp Ang Phuja, prvega človeka, ki se je na Everest povzpel po dveh različnih smereh. Na naši odpravi je leta 1979 skupaj s Stanetom Belakom in Stipetom Božićem drugič dosegel vrh. Pri sestopu mu je zdrsnilo in padel je več kot 2000 metrov globoko …

S Stipetom sva deset let pozneje v samostanu Tjangboče po naključju našla Mingmo, ki mu je bilo takrat štirinajst let. Razkril nama je ganljivo zgodbo svoje matere Ang Čutin, ki je v času Ang Phujeve smrti pričakovala njunega drugega otroka in nekaj mesecev za tem rodila hčerko Jangcen. Ang Phujevi sorodniki so se mladi družini odrekli in mati z otrokoma se je v veliki bedi prebijala skozi življenje. Mingma naju je odpeljal k njej in s Stipetom sva sklenila, da jim bova pomagala po svojih močeh. Toda bolj kot tistih nekaj dolarjev, ki sva jih ob vsakem obisku pustila pri njih, sva čutila, da sva s svojo prisotnostjo in prijateljstvom v njihovo življenje vrnila dostojanstvo.

Prijazna naklonjenost med nami se je z leti le še krepila. Jangcen je odrasla, rodila hčerko in ji dala ime Ang Phuti, da spomin na dedka ne bi utonil v pozabo. Mingma je po samostanskem šolanju v Nepalu v Indiji nadaljeval študij budizma. Pred meseci ga je končal in se vrnil v domačo vas. S Stipetom sva ga povabila v Evropo, saj si je želel spoznati naš svet, popolnoma drugačen od tistega, ki ga je vajen.

Že potovanje je bila zanj osupljiva izkušnja, slovenska urejenost in čistoča pa pravi šok. Seveda je bil navdušen nad našimi gorami in morjem ter zeleno deželo. Toda njegovo največje čudenje je izzval občutek, kako mirno in v izobilju živimo v primerjavi z revnim Nepalom. In predvsem varno – v primerjavi s kaotično, nevarno in prenaseljeno Indijo, kjer si v večini mest zvečer še domačini ne upajo ven, da jih ne bi oropali le zato, da bi z nekaj prisvojenimi rupijami prišli do hrane.

Nejeverno je opazoval, kako se ljudje v Ljubljani pozno zvečer v parih ali celo posamič brezskrbno sprehajajo po mestu. Njegovega navdušenja nad varnostjo in prijaznostjo pri nas ni omajalo niti dejstvo, da so mu iz mojega avta pod Šmarno goro ukradli edinih 15 dolarjev, ki jih je iz Nepala prinesel v Evropo. Ves čas je ponavljal, kako lepo je tu. Le slovenska gostoljubnost, ki jo praviloma izkazujemo s preobiljem hrane in pijače, ga je na trenutke povsem izčrpala.

Nekega večera je na ženino prošnjo, da bi jo naučil skuhati tradicionalno nepalsko jed dal bat, v naši kuhinji pripravil riž z omako in zelenjavo. Užitek ga je bilo opazovati, kako je med pripravljanjem jedi nekaj časa prekladal reči po kuhinjskem pultu, potem pa sproščeno počepnil in kar na tleh hitro pripravil vse, kar je potreboval. Prav nobena mrvica hrane ni šla v nič in jed je bila izvrstna.

Morda je včasih dobro, da nam nekdo od zunaj pokaže, kaj nam je na tem koncu sveta dano že z rojstvom in kako zadovoljen je lahko človek tudi v skromnosti.

Že nekaj mesecev je, odkar je odpotoval nazaj v svojo domovino, vendar še danes ne vem, kdo je komu v tistih nekaj dneh obiska bolj odprl oči in kdo je komu več dal?