Izrek, da je vsak človek svoje sreče kovač, dejansko drži

Zoran Milivojević, dr. med., psihoterapevt in seksolog
Zoran Milivojević, dr. med., psihoterapevt in seksolog (Foto: Diana Anđelić)

Zamisel o sreči je vtkana v temelje sodobne zahodne civilizacije. Vsi si želimo najti življenjsko srečo, živeti srečno, če to ni možno, pa vsaj v tihem zadovoljstvu. Obnašamo se, kot bi nam srečo nekdo obljubil, zdaj pa le še čakamo, da nam življenje to obljubo tudi izpolni.

Obljuba sreče do nas prihaja po različnih poteh. Zlasti mediji spodbujajo pojmovanje, po katerem se sreča skriva v ljubezni, bogastvu, zabavi … Včasih so nam srečo obljubljali starši: "Če boš hodil šolo in imel dobre ocene, bo vse v redu." Včasih srečo obljubljamo tudi svojim otrokom.

Sodobni pristop k vzgoji otrok temelji na ideji o srečnem otroštvu. To pomeni, da se morajo starši ozirati na otrokova čustva in narediti vse, da bo srečen in zadovoljen. Toda kaj sta v resnici sreča in zadovoljstvo, če ne prav čustvi? Tako sreča kot zadovoljstvo sta povezana z željo. Zadovoljstvo občutimo, kadar uresničimo kako svojo željo, srečo pa tedaj, ko pride do uresničitve katere od naših pomembnejših želja. Posledično menimo, da bo naš otrok zadovoljen in srečen, če mu bomo uresničevali želje. Toda če otroku nenehno izpolnjujemo želje, bo njegovo otroštvo čarobni svet, poln užitkov in lepih doživetij. Toda ali ga s tem pripravimo za samostojno življenje v družbi?

Posledica takšnega pristopa k vzgoji je, da otroci tedaj, ko telesno odrastejo, nočejo odrasti psihološko in čustveno. Otroštvo je tako udobno, da se odraslost v primerjavi z njim zdi kakor huda kazen. Mladi ugotovijo, da je zelo težko najti partnerja, ki jih bo brezpogojno ljubil, torej tako, kot jih njihovi starši. Tudi zato ostajajo pri svojih starših in "uporabljajo" njihove usluge tudi še tedaj, ko niso več mladi, v tretjem, četrtem desetletju življenja, nekateri celo dlje.

Kaj s tem ni v redu? Nadaljnje prevzemanje odgovornosti za srečo svojih otrok tudi takrat, ko bi jih morali prepustiti njim. Starševska naloga ni v tem, da otroke nenehno osrečujejo, marveč v tem, da jih naučijo, kako naj si sami kujejo svojo srečo in sami uresničujejo svoje cilje, tudi tiste, ki se zdijo oddaljeni. Toda za takšne cilje je treba tudi malce potrpeti, doživeti kako razočaranje, doživljati neprijetna čustva in dejavno delovati. Starši z nenehnim osrečevanjem svojih otrok tega ne naučijo, prav nasprotno. Naučijo jih biti pasivni prejemniki sreče, ki prihaja od zunaj.

V tem smislu se ideja pasivnega hedonizma povezuje z drugimi idejami. Ker so starši izkazovali svojo ljubezen s tem, da so otroke osrečevali, odrasli otroci pozneje želijo najti partnerja, ki bo nadaljeval to, kar so počeli starši: jih torej še naprej osrečeval. Deklica, ki so jo v otroštvu bodisi razvajali bodisi zanemarjali, razvije fantazijo o pravem moškem, ki jo bo osrečeval, tako kot jo je očka, ki jo je razvajal – ali pa tako, kot je ni njen oče, ki jo je zanemarjal. Takšno pričakovanje krepijo podobe na malih zaslonih, ki v našem nezavednem utrdijo tesno povezanost med ljubeznijo in srečo.

Posledica vsega tega je, da smo začeli enačiti čustvi, ki se po svojem bistvu in mehanizmih zelo razlikujeta – zaljubljenost in srečo. Celo ljudje, ki razlikujejo med njima, so prepričani, da je zaljubljenost obvezna prva stopnja ljubezni, polna intenzivnosti in užitkov, ki pa ji nujno sledi umirjena ljubezen, takšna, ki prinaša zadovoljstvo. Pričakovanje, da zaljubljenost nujno preide v ljubezen je enako zgrešeno, kot če bi pričakovali, da se bodo jabolka spremenile v hruške. Izbiranje partnerjev, s katerimi bomo srečni v zaljubljenosti, povečuje splošno zmedo in nezadovoljstvo nad ljubezenskimi razmerji, ki ne morejo izpolniti začetnih pričakovanj. Namesto sreče v ljubezni pride do ločitve ali tihega razočaranja v odnosu, ki tega obeta ne izpolnjuje.

Uspeh je, če človek doseže cilje, ki so zanj pomembni, in ne to, da doseže cilje, ki so mu jih postavili drugi. Uspešni ljudje živijo skladno s svojimi vrednotami in dosegajo svoje cilje. Tudi zato je možno, da je človek uspešen in obenem zadovoljen. Sreča v življenju ni stvar naključne priložnosti, ki jo nekdo izkoristi, kdo drug pa ne. Ideja o sreči kot naključju bi lahko primerjali z gobarjem, ki med gobarjenjem naleti na zakopan zaklad, to pa se ne dogaja prav pogosto. Življenje je maraton in pomembno je tisto, kar človek sistematično počne, saj prav sistematičnost sčasoma obrodi sadove.

Izrek, da je vsak človek svoje sreče kovač, dejansko drži. Če se človek oblikuje v zadovoljno osebo, ki se zaveda, da je zadovoljstvo v življenju odvisno predvsem od nje same, tudi negativna doživetja, kot so nesreče in bolezni, dojema zgolj kot probleme, ki jih velja reševati z veliko energijo. Tudi zato je pomembno, da zavzamemo stališče življenjskih zmagovalcev. To so ljudje, ki vedo, da obstajajo rešljivi in nerešljivi problemi, ki rešujejo rešljive, nerešljivim pa se izogibajo oziroma jih sprejemajo kot nujen del življenje, vendar znajo tudi uživati in se veseliti, predvsem pa živijo skladno z lastnimi vrednotami.


Denis Baš

Denis Baš dr.med. spec. pediatrije

Postavi vprašanje

Katja Arko Kampuš

Katja Arko Kampuš dr.dent.med. spec. ortodont

Postavi vprašanje

Peter Topić

Peter Topić univ. dipl. soc. del., TAP, CSAT zasvojenost s seksualnostjo, seksualna anoreksija, druge nekemične zasvojenosti, čustveni incest

Postavi vprašanje

Vsi Viva strokovnjaki