Zakaj obdarovati decembra?

(Foto: Diana Anđelić)

Stkite si lastne, od kapitala neodvisne mreže družbenosti

Spet je tu december. Prazniki. Predpraznična in praznična evforija. In popraznična utrujenost. Izčrpanost. In seveda čas razpravljanja o tem, ali naj ob praznikih kupujemo darila ali ne. Ali naj naše drage, bližnje in tudi tiste manj bližnje obdarujemo ali ne. Seveda je to tudi čas zbiranje stališč, predvsem znanih Slovencev in Slovenk, o tem, kdo, koga, s čim in kdaj obdaruje. To je obenem čas moraliziranja. Predvsem tistega, ki se opira na kritiko potrošnje. In potrošništva.

To moraliziranje pa je, milo rečeno, dvolično. Netočno. Dvolično zato, ker o tem, kako jim gre na živce potrošniška evforija in kako nesmiselni se jim zdijo prazniki, najglasneje razglašajo prav tisti, ki se vozijo v najdražjih avtomobilih. Nosijo najdražje dizajnerske obleke. In nasploh vse leto zapravljajo, kolikor se le da. Čez vsako mero.

Človek dobi občutek, da z decembrsko odločitvijo, da ne bodo sodelovali v množičnem obdarovanju, delajo pokoro za celoletni porabniški razvrat – ali pa jih daje tolikšna škrtost, da vse privoščijo zgolj sebi, drugim pa nič. S tem, da ne sodelujejo pri darovanju, se obenem posujejo s pepelom. In si nadenejo tako moden imidž protipotrošništva. Nekateri vsemu temu dodajo še pojasnilo, češ da svojih dragih ne obdarujejo ob praznikih oziroma predpisanih dnevih, pač pa takrat, ko to začutijo. Nekonformisti, ki se upirajo družbenim pravilom, potemtakem – v resnici pa modna poza avtentičnosti in protipotrošništva. Ki je pač in.

Medkulturna univerzalija

Vendar pri tovrstnem decembrskem moraliziranju, usmerjenem proti obdarovanju, ne gre le za proizvajanje zaželenega imidža. Napaka tovrstne drže je veliko globlja. In ima veliko usodnejše posledice. Razumeti jih je mogoče samo, če razumemo, čemu sploh služi obdarovanje. In zakaj je, kot méni velika večina socialnih in kulturnih antropologov, medkulturna univerzalija. To pomeni, da ga najdemo v vseh družbah in kulturah. In ne samo to. V vseh družbah in kulturah ima nekatere prav posebne podobne značilnosti. In zakonitosti.

Obstajajo kolektivne oblike obdarovanja, v katerih sodelujejo tako rekoč vsi predstavniki posamezne družbe in kulture – decembrsko obdarovanje v zahodnih družbah spada v to kategorijo. Praviloma so povezana s kulturno in družbeno organizacijo merjenja časa. Enota časa, ki meddružbeno in medkulturno seveda nikakor ni (bila) eno leto, kot je pri nas, se namreč praviloma sklene z velikim obredom obdarovanja. Ko se enota časa izteče, se torej ljudje obdarujejo. In ko se začne nova enota časa, prav tako. Morda na prvi pogled ni povsem jasno, zakaj. Toda v takšni organizaciji obstaja zelo dobra logika.

Družbeni svet se na novo ustvarja

Konec ene enote časa – pri Trobrijandcih je to konec časa od ene kula odprave do druge, pri nas pa od enega novega leta do drugega – je namreč medkulturno, vsaj implicitno (in ponekod tudi eksplicitno), konec obstoječega družbenega sveta. Konec do zdaj obstoječih družbenih vezi. In v nekem smislu torej tudi konec družbe kot take. Vsaj takšne, kakršna je obstajala doslej. Nova enota časa v tej luči pomeni začetek novega družbenega sveta. In novih družbenih vezi. Stari družbeni svet, ki s koncem določene enote časa preneha obstajati, se namreč ne nadaljuje samodejno v novo enoto časa. Pravzaprav socialno in kulturno sploh ni samodejnega nadaljevanja – ne družbenosti in ne vezi med ljudmi.

Ob zaključku kulturno predpisane enote časa se namreč družbeni svet vedno znova na novo ustvarja. Ustvarja se s kolektivnimi obredi obdarovanja. Komu daš darilo in od koga ga sprejmeš, namreč pomeni vzpostavitev družbenih vezi, ki so obligatorne za naslednjo enoto časa. In ki se bodo z iztekom te enote časa končale. Nato se bodo lahko obnovile. Ali podaljšale. Lahko pa tudi ne.
Članek se nadaljuje »