Varstvo okolja je vir dobička

(Foto: Diana Anđelić)

Storiti je dovoljeno vse, kar koristi kapitalu

Seveda se vsi strinjamo s skorajda vsem, kar povedo okoljevarstveniki. In jih tudi podpiramo pri skorajda vseh zahtevah, ki jih postavljajo. In pri vsem, za kar se zavzemajo. To strinjanje in podpora sta tolikšna, da ni jasno, zakaj se, ko gre za uresničitev teh ciljev in zahtev, ne zgodi nič. Kajti v resnici se dogaja prav to: ne zgodi se prav nič.

Ali natančneje, stvari se nenehno in neustavljivo slabšajo. Položaj našega planeta je namreč slabši, kot je bil še pred desetimi leti. Resda se vrstijo mednarodne konference. Udeležujejo se jih celo najvplivnejši voditelji držav. Sprememb pa ni. Pri vsem tem sestankovanju, vsesplošnem strinjanju, da je stvar resna, in splošni podpori zahtevam okoljevarstvenikov ni jasno, zakaj se ne zgodi nič. Zakaj se stvari ne izboljšujejo, pač poslabšujejo.

Marionete kapitala

Seveda je razlogov za takšen položaj veliko. Naj na tem mestu poudarim le dva. Tista, ki sta po mojem mnenju ključna za takšen položaj. Prvi je dejstvo, da so demokracije z demokratično izvoljenimi vladami le marionetni konstrukti. Drugi je dejstvo, da je okolje dandanes pač vir dobička. Oboje onemogoča uresničitev kakršnegakoli projekta okoljevarstvenikov. Naj je še tako upravičen. Ali celo nujen.

Pa se nekoliko podrobneje pozabavajmo s prvim od omenjenih vzrokov, zaradi katerih je za okolje nemogoče postoriti kaj konstruktivnega. Gre za to, da je treba zahodne demokracije razumeti zgolj kot pročelja zahodnih kapitalističnih družb, ki za lastne državljane in tudi navzven resda ustvarjajo všečen videz, prav vse – s slovensko vred – pa bolehajo za boleznijo, ki se ji reče: storiti je dovoljeno le tisto, kar koristi kapitalu. Morda prav nezmožnost ukrepanja na področju okoljevarstvenih vprašanj jasneje kot vse drugo pokaže, za kaj gre v zahodnih demokracijah.

Všečni nastopi namesto učinkov

Gre namreč za proizvajanje videza demokracije. Zato se seveda zahodni voditelji – skupaj s tistim najbolj všečnim ter potemtakem najuporabnejšim za tovrstne posle in operacije, torej z Obamo – srečujejo na okoljevarstvenih sestankih in konferencah. Tam se pojavljajo. Se fotografirajo. Dajejo izjave. Prebirajo govore. In izvajajo vse druge manevre, ob pomoči katerih lahko za državljane lastne države in državljane sveta igrajo farso, ki se ji reče: tudi nas skrbi, kar skrbi vas, in tudi mi si želimo, kar si želite vi.

Toda tu se stvar, kot so več kot jasno pokazale zadnje okoljevarstvene konference, tudi konča. Učinkov njihovih všečnih nastopov namreč ni. To seveda prikrivajo z novimi všečnimi nastopi. Lahko bi torej rekli, da se je politična dejavnost reševanja okoljevarstvenih problemov omejila na serije všečnih političnih manipulacij brez vsakršnega oprijemljivega rezultata.
Članek se nadaljuje »