Nasprotje med zdravniki in državo je zgolj navidezno

(Foto: Diana Anđelić)

Vsi delamo več, kot nas plačajo

Zanimivo je bilo poslušati, kako so ljudje, tudi visoko izobraženi in po svojih kompetencah vsaj enakovredni zdravnikom, komentirali zadnja pogajanja države z zdravniki in s Fidesom: prevladovale so kritike zdravnikov in njihovih zahtev. Po mnenju številnih so se zdravniki (spet) pokazali in izkazali za krdelo brezobzirnih ter pohlepnih karieristov in "strokovnjakov", ki jim gre predvsem in v prvi vrsti za denar. V očeh kar številnih ljudi so se zdravniki (spet) izkazali tudi kot precej nesramni izsiljevalci, ki v sleherni situaciji mislijo le na eno: kako zaslužiti čim več denarja. Te in takšne ugotovitve so bile podprte s primeri iz preteklosti, ki jih posamezniki poznajo iz lastnih izkušenj ali iz izkušenj svojih bližnjih.

Na to, da gre zdravnikom zgolj in samo za denar in da se pri tem požvižgajo tako na paciente kot na zdravniško etiko, namreč kaže tudi dejstvo, da pri bolnišničnem in tudi pri ambulantnem zdravljenju ne prideš nikamor, če predtem ne podkupiš zdravnika. Dejstvo, da zdravniki na veliko sprejemajo podkupnine, seveda jasno kaže tako na to, da jim gre le za denar, kot tudi na to, da o kakšni posebni morali pri njih ne moremo govoriti. Poleg podkupnin so tu še afere o zdravniškem delu za denar – med službenim delovnim časom in z državno opremo. Skratka, zdravniki izrabijo vsako priložnost – in to povsem brez zadržkov – da si napolnijo žepe. In njihov sindikat jih pri tem podpira. V tem duhu velja razumeti tudi nedavna pogajanja zdravnikov z državo.

Skratka, ljudje zdravniškim zahtevam niso (bili) kaj prida naklonjeni, in sicer predvsem iz enega razloga: ker jih vidijo kot nemoralne in pohlepne posameznike, ki za bolnika ne naredijo nič (dobrega), če jih ne "podmažeš". Na tem mestu ne bom razpravljala o tem, da seveda obstaja veliko zdravnikov – sama jih poznam kar nekaj in tudi vsi, pri katerih se zdravim sama in pri katerih se zdravi moja hči, sodijo v to skupino – ki jim pri opravljanju njihovega poklica ne gre za denar in tudi ne sprejemajo podkupnin. Tudi ne bom teoretizirala o procesih oblikovanja stereotipov in o tem, kako so (vsaj nekateri) zdravniki žrtve krivičnih sodb. Zanima me nekaj drugega: namreč nevidno, zato pa še bolj funkcionalno sovpadanje interesov zdravnikov in države, ki omogoča privilegiran položaj zdravnikov. Prav to je krivo za slabo oskrbljenost slovenskih bolnikov, nad katerim se ti pritožujejo. In krivo je tudi za neplačano delo zdravnikov, nad katerim se ti pritožujejo. Prav to sovpadanje je v ozadju situacije, ki zdravnikom po eni strani omogoča monopolno izsiljevanje, po drugi pa ga plačujejo z lastno moralno degradacijo v očeh velikega dela javnosti.

Jedru tega sovpadanja interesov zdravnikov in države se reče pomanjkanje zdravnikov v Sloveniji. To izhodiščno dejstvo, na katero se vedno znova sklicujejo tudi zdravniki, je vir težav za bolnike, saj so z njim povezane dolge čakalne vrste, ki za marsikoga med njimi ne pomenijo zgolj nepotrebnega nadaljevanja bolezni, bolečin in trpljenja, temveč tudi smrt. Po drugi strani je to dejstvo razlog za preobremenjenost zdravnikov, kajti dejstvo je, da morajo zdravniki v Sloveniji, če naj bo zagotovljeno vsaj za silo normalno delovanje zdravstvenega sistema, delati več, kot je zakonito predpisano. In seveda je popolnoma normalno, da naj bi bili za to delo tudi plačani. Kar zdravniki seveda povsem upravičeno (ne glede na nenaklonjeno mnenje javnosti) zahtevajo.

Toda to je šele prvi, vidni del zgodbe. Tu je namreč še drugi, nevidni del. Ta se začne pri dejstvu, da je zdajšnji položaj, torej pomanjkanje zdravnikov, položaj, ki si ga želi tako država kot zdravniki.

Država si takšnega položaja želi zato, ker tako na neviden način "špara": vse – ali vsaj njuno potrebno – delo je opravljeno, opravljeno pa je za manj denarja, kot bi ga morala odšteti za isto delo, če bi zaposlila manjkajoče zdravnike. Država torej zavestno in sistematično ne zaposli manjkajočega števila zdravnikov, saj bi to povečalo stroške, ki jih ima z zdravstvenim sistemom. Z veliko več zdravniki bi državo taisti zdravstveni sistem stal znatno več. Zato država razmišlja takole: čemu bi zaposlili več zdravnikov in porabili več denarja za delo, ki ga tako ali tako opravi tudi obstoječe število zdravnikov? To bi bilo docela neracionalno, saj bi po nepotrebnem povečalo stroške plač. Treba je torej storiti naslednje: ne zaposliti manjkajočega števila zdravnikov (izgovor, da v Sloveniji ni dovolj zdravnikov, je iz trte izvit, saj bi jih zlahka uvozili), obstoječe pa nekako prisiliti – tudi s tem, da se jim omogoča podkupovanje, zasebniško delo z državno opremo in tako naprej – da opravijo vsaj nujno delo. Skratka, zdajšnji sistem je z vidika države racionalen, saj jo stane manj, kot bi jo stal urejen položaj z dovolj zdravniki. Toliko bolj, ker gredo "dodatni" stroški – denimo to, da bolnik sploh pride do zdravnika – iz žepa bolnikov v obliki podkupnin, plačila, participacij … Torej ima država jasen interes za ohranitev obstoječega položaja.
Članek se nadaljuje »


Gorazd Kalan

mag. Gorazd Kalan dr. med. spec. pediatrije

Peter Preskar

Peter Preskar dr. med. spec. oftalmolog

Vsi Viva strokovnjaki