Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Problem, imenovan šola

Da je naša šola problem, vedo vsi. Učitelji. Učenci. Starši. Strokovnjaki. Celo minister. Vsi zelo dobro vedo, da je s slovensko šolo nekaj zelo narobe. In vsi vedo, da jo je treba spremeniti. To počne vsak minister, ki prevzame šolski resor. Tovrstno delovanje je sicer mogoče razumeti kot del politike sleherne vladne garniture. Toda nenehno reformiranje gre razumeti tudi kot odpravo vsaj glavnih napak, ki zdajšnjo slovensko šolo delajo za problem.
Pri diagnosticiranju problemov, ki jih je treba odpraviti s spremembami in z reformami, se izkaže, da je njihov seznam dolg. Problem je v tem, da slovenska šola ni dovolj učinkovita. Otroci iz nje odhajajo funkcionalno nepismeni in z ne prav zavidljivim znanjem iz matematike in drugih predmetov. Obenem so učni načrti (pre)natrpani. Zaradi sistema točkovanja in eksternega preverjanja učitelji in profesorji drvijo skozi snov, ne glede na to, ali so učenci prejšnjo snov dojeli in jo obvladajo ali ne.

Šola se je tako preobrazila v kraj, kjer učence predvsem seznanjajo s tem, kaj vse se morajo naučiti. Učenje se je prestavilo domov. Doma se učenci in starši trudijo prebiti skozi snov, ki je pogosto ne eni in ne drugi ne razumejo dobro. Temu so dodane še najrazličnejše projektne in podobne naloge, za katere se predvideva, da jih bodo učenci doma delali ob pomoči staršev, saj so že zastavljene tako, da jih sami ne zmorejo. Seveda se predvideva tudi to, da bodo učenci ob reševanju tovrstnih in drugih nalog uporabljali znanje, ki jim je dostopno na internetu. To pomeni, da – kot vem iz vrste konkretnih izkušenj – starši in otroci brskajo po spletu sem in tja, da bi vendarle nekako rešili otrokovo domačo nalogo.

S temi in s številnimi drugimi novostmi je slovenska šola postala družinski projekt. Šolajo se otroci. Vendar se hkrati še enkrat šolajo tudi starši. Dober uspeh otroka v slovenski šoli zahteva resno zavzetost staršev. Starši se na to praviloma odzovejo (najmanj) z negodovanjem. To velja razumeti. Navsezadnje vsaj tisti, ki še imajo službo, z dela praviloma prihajajo nezadovoljni, izžeti in slabe volje. Doma pa jih čaka šolar, s katerim morajo delati njegove domače naloge. In se z njim učiti. Starši seveda besnijo. Deloma na svojega šolarja. Še bolj na šolo.

Toda to je šele prva skupina problemov. Druga se navezuje na dejstvo, da slovenska šola do otrok, torej učencev, ni dovolj prijazna. Za učence je stresno okolje. Povrhu povzroča stres v družini. Starši so nezadovoljni z učitelji in učiteljicami, z njihovimi zahtevami, ravnanjem, metodami … Predvsem pa so nezadovoljni z dejstvom, da so s šolo nezadovoljni njihovi otroci, torej učenci.

Seveda imajo probleme tudi učitelji. Ti poudarjajo predvsem slabo znanje in nedisciplino, ki marsikje že resno onemogoča delo v razredu. Učiteljem niso na voljo učinkoviti vzgojni ukrepi oziroma kazni, ki bi jih lahko uporabili zoper otroke, ki kršijo pravila, ki naj bi veljala v šoli. Izrekanje ukrepov otežuje cela vrsta sistemskih ovir, ki pri izvajanju slehernega ukrepa zahtevajo izpolnjevanje kupa papirjev in poročil. Hkrati otrok kršitelj velja za nekoga, ki potrebuje strokovno pomoč. Če kateremu od otrok vendarle izrečejo kak ukrep, se v šoli oglasijo starši. Po možnosti z odvetnikom, ki grozi šoli. In tako dalje. In tako naprej.
Članek se nadaljuje »


Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

šola , učenci , otroci , starši , učitelj , šolanje , socializacija , ugodje , infantilizem , patološki narcis , potrošništvo , avtoriteta , kazen , odraščanje , funkcionalna odraslost , vesna v. godina , zahodna družba , model šole , vzgoja otrok

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.