Gobarjenje je rekreacija

Jesen je čas, ko se zaradi vremenskih razmer zmanjšujejo naše možnosti gibanja na prostem. Gobarjenje nam jih na prijeten način lahko podaljša in v nas obudi nekaj pradavnega nabiralniškega nagona. Kot oblika športno-rekreativne dejavnosti je gobarjenje kar nekoliko podcenjeno, čeprav bi težko našli način gibanja v naravi, ki bi vseboval tako močan motivacijski in čustveni naboj. In to tudi pri ljudeh, za katere sta sicer rekreacija ali gibanje na svežem zraku nekaj povsem nepomembnega. Najti zdravo in užitno gobo – to je pač svojevrsten užitek.

Že čez poletje, predvsem pa na jesen, se veliko število navdušenih gobarjev napoti v naše gozdove, ki jih prečešejo po dolgem in počez. Pri iskanju užitnih gozdnih sadežev so bolj ali manj uspešni, včasih pa tudi izrazito neuspešni, saj se marsikatera gobarska dogodivščina preveč navdušenih in gobarsko premalo izobraženih pustolovcev konča v bolnišnici, če ne celo huje.

Prijatelji zdravniki mi pripovedujejo prav neverjetne zgodbe o naivnih nabiralcih, ki v preveliki vnemi s svojim nepoznavanjem gob povzročijo hude težave sebi in drugim. Gospa, ki je najela skupino delavcev, da so ji popravljali vikend nekje na Dolenjskem, je medtem odšla v gozd, nabrala gobe in delavcem pripravila pravo gobarsko pojedino. Vendar se je prav klavrno končala – vsi, skupaj z gostiteljico, navdušeno gobarko, so morali poiskati zdravniško pomoč, gospa pa potem še drugo ekipo za prenovo vikenda. Spet druga gospa je medtem, ko so možu in otrokoma nudili prvo pomoč, zdravniku potožila, da je družini pripravila rdeče mušnice, da pa jim je med pripravo s klobukov skrbno izrezala bele pike, ker, kot ve, so samo te strupene … Poznamo tudi ljudi, ki trdno verjamejo, da so vse gobe užitne. Da je vse odvisno od tega, kako jih pripraviš in koliko jih zaužiješ. Do neke mere to celo drži. A nekatere gobe so užitne samo enkrat. Druge priložnosti nimamo več.

Sam se pri nabiranju gob držim zdrave kmečke pameti in nabiram le tiste, ki jih z gotovostjo prepoznam kot užitne. Sorodniki v Prlekiji so me poučili, da Prleki poznajo le dve vrsti gob. Užitne, ki jih imenujejo “globaje”, sem prištevajo samo jurčke, in ostale, neužitne, ki jih imenujejo “frcaje”. Med zadnje štejejo vse, ki jih ne poznajo in jih preprosto frcnejo proč. Seveda je bolj prav, da take pustimo pri miru. Gozd je pač občutljiv ekosistem, in če že posegamo vanj, posegajmo na način, ki mu bo najmanj škodil.

S stališča rekreacije pa je gobarjenje naravnost idealna oblika dejavne sprostitve. Gibamo se v gozdu, po svežem zraku, hodimo gor in dol, tempo ni prehud in mimogrede se s takšno dejavnostjo brez težav ukvarjamo nekaj ur. Če najdemo kaj užitnega, je to le še dodatna motivacija, če nič, pa tudi prav. Bistvo gobarjenja je v sprehajanju in hoji. V bolj zgodnjem poletju lahko naberemo še borovnice, jeseni pa nam je na voljo kostanj, eden najplemenitejših plodov naših gozdov.

Kaj je lepšega, kot če nam uspe najti kakšnega jurčka, nabrati kostanj in se ob tem še prijetno razgibati.