Čeprav sodi med prvinske načine gibanja, kot sta hoja in plezanje, si s tekom nikoli nisva bila na ti. Veliko bolj sem mu bil naklonjen v okviru športnih iger, predvsem nogometa, rokometa in košarke. Tam gre za različne vrste kratkih tekov, ki jih motivira igra sama, tako da sploh ne veš, da tečeš. Daljši samostojni teki so se mi sicer zdeli koristni za telo, vendar nekako dolgočasni.

Tako sem razmišljal vso mladost, sedaj pa začenjam odnos do teka spreminjati. Tek je za "modernega" človeka, ki ga pesti kronično pomanjkanje časa, precej priročnejši kot recimo hoja, saj lahko v krajšem času zase naredi več. Vadi in prakticira ga lahko praktično povsod. Bolj ko je proga razgibana, manj je možnosti, da bi se pri teku dolgočasil.

Eden od dodatnih povodov za spremembo odnosa do teka je bilo tudi vabilo na ljubljanski maraton, kamor sem bil povabljen pred leti. Kot častni gost naj bi s tribune opazoval tekaške navdušence, ki se podajajo na sedem-, enaindvajset- in dvainštiridesetkilometrske proge. Če že grem, bom šel kot aktivni udeleženec! Sedem kilometrov se mi je zdelo premalo, dvainštirideset pa preveč. Enaindvajset bo kot nalašč zame. Nekaj mesecev pred startom sem za trening vsak drugi dan pretekel nekaj kilometrov, da se na maratonu ne bi osramotil. Pred začetkom teka sem potem uredil vse formalnosti in med drugim dobil tudi tako imenovani čip, ki mi bo avtomatično izmeril pretečeni čas.

Prireditev je bila prav vznemirljiva. Čeprav nisem privrženec množičnih športnih prireditev, pa so me številni udeleženci na startu čisto prevzeli. Malo šminkersko se mi je sicer zdelo, da si je večina tekačev čipe privezala na vezalke svojih tekaških copat. Sam sem svojega raje diskretno spravil v prsni žep majice …

Množica tekačev me je dobesedno ponesla. Bilo je lepo, prav užival sem, in hitro je minilo. Za progo sem potreboval nekaj več kot dve uri in v cilju srečal znanega športnega zdravnika Vanja Vugo, ki je tam skrbel za izčrpane in poškodovane udeležence. Zaradi različnih težav s sklepi in mišicami sem bil nekaj časa redni gost njegove ordinacije v Tivoliju. Ves vzhičen sem stopil k njemu in se mu pohvalil:

"Vanja, pretekel sem svoj prvi mali maraton v življenju!"

Pogledal me je z izrazom dobrodušnosti in ironije, ki sem jo pri njem vedno cenil, ter mi odvrnil:

"A je tebi tega treba?"

Čez nekaj dni so mi organizatorji povedali, da so imeli velike težave z izračunom mojega časa teka. Našli so ga šele na kameri, ki je avtomatično beležila vse tekmovalce, ki so pritekli v cilj. Začuden sem jih vprašal, kako da naprave na startu in cilju niso zaznale mojega čipa, saj sem ga imel varno spravljenega v žepku na prsih. Malo v zadregi so mi obzirno pojasnili, da so naprave za merjenje vedno naravnane tako, da merijo čas le na območju od tal do tekačevih kolen, in naj zato prihodnjič, tako kot drugi, čip raje pritrdim na vezalke tekaškega copata …

Izpadel sem totalen tekaški "kmet". Tudi zato se svojega prvega maratona tako rad in živo spominjam.