Učinki starševske nezvestobe na poznejše življenje

mag. Veronika Seles, psihoterapevtka
mag. Veronika Seles, psihoterapevtka (Foto: Diana Anđelić)

Razmišljanja

Starševska nezvestoba je lahko "vaja" za odraslo življenje otrok. Krize, ki nastopijo v primeru nezvestobe, uničijo otrokove fantazije o ljubezni in srečnem življenju do konca svojih dni. Za otroke so to nepozabne lekcije o tem, kaj lahko v odrasli dobi pričakujejo od partnerja in zakona. Otroci preživijo ločitev staršev, vendar za starševsko nezvestobo plačajo visoko ceno! Ena od najpogostejših posledic starševske nezvestobe je nezvestoba njihovih otrok v odrasli dobi.

Posledice in težave ljudi, ki odraščajo sredi laži, skrivnosti, prevar in nenehnih groženj zakonski stabilnosti, niso prav nič drugačne od tistih, ki jih doživljajo otroci, ki odraščajo s starši alkoholiki. Otroke obdajajo laži, neurejeno življenje, obsedenost s spolnostjo, zmedenost in stanja visoke romantičnosti, zato se ne morejo povsem normalno razvijati in odraščati.

Ljudje, ki so temu izpostavljeni v primarni družini, se bodo verjetno morali znova naučiti, kako ljubiti in zaupati, če naj bodo zmožni boljšega ravnanja v svoji družini! Dolgoročne posledice družinskih dram so odvisne od tega, ali si je otrok za glavni model izbral nezvestega partnerja, zvestega partnerja ali pa kako tretjo osebo.

Nekateri otroci ne zmorejo rešiti vprašanj, povezanih s starševsko nezvestobo, vse dokler ne odrastejo. Posledice se kažejo predvsem v obliki molčečnosti, nezaupljivosti, jeze in bolečine, neupoštevanja oziroma preziranja lastnih občutkov, družinskega razkola, težav v odnosih in neprimerno postavljenih mejah. Če naj potrdijo svojo intuicijo, morajo rešiti prejšnja vprašanja, s čimer na novo sestavijo delčke osebne zgodovine.

Kar zadeva zaupanje in molčečnost, gredo iz ene skrajnosti v drugo. Nekateri ne zaupajo nikomur – drugi so kot odprte knjige. Zaradi občutkov nemoči se jeza zelo pogosto ohranja še dolga leta. Jeza pa ne velja samo nezvestemu staršu, temveč tudi staršu, ki se z nezvestobo ni učinkovito bojeval in ki je bil kot partner ali roditelj "nefunkcionalen".

Starejši otroci se zlahka poistovetijo z nezvestim partnerjem, ki se mu je uspelo izogniti odgovornosti za svojo igro. Otroci ga vidijo kot tistega, ki hodi ven, se zabava in je deležen zadovoljstva, ki ga vsi drugi družinski člani pogrešajo. Otroška jeza na nezvestega starša ne prepreči, da enakega modela v odrasli dobi ne bodo uporabili tudi sami. Zdi se namreč kot pozicija moči.

Otroci, še posebno sinovi, so v veliki nevarnosti, da bodo tudi sami nezvesti. Dečki, ki odraščajo ob nezvestemu očetu ali mami, zlahka sprejmejo nezvestobo, se poročijo in imajo nato afere – to pa zato, da so v zakonu, obenem pa se pred njim zaščitijo. Seveda obstajajo tudi izjeme. Nekateri odrasli otroci iz družin, v katerih je prišlo do nezvestobe  – navadno tisti, ki so morali nositi breme – so nad starševskim vedenjem zgroženi; čeprav imajo nezvestega starša radi in ga spoštujejo, ga ne oponašajo. Izberejo in cenijo zvestobo ter jo sprejmejo kot del svoje identitete.

Ti odgovorni ljudje so v otroštvu zaradi starševske nezvestobe zelo trpeli, zato si pozneje ustvarijo sistem vrednot, ki ne vsebuje takšnega vedenja. Ti otroci so bili v starševsko nezvestobo dejavno vpleteni, nezvestobo pa so razumeli kot napačno, ne pa kot normalno vedenje ali kot primerno rešitev za zakonske težave. Pri takšnem tipu družine se navadno oba starša strinjata, da je nezvestoba napačna, vseeno pa sta bila nezvesta oba ali samo eden, s čimer sta otroka postavila v položaj najodgovornejšega in najzrelejšega družinskega člana.

Otroci, ki so odraščali ob nezvestobi, v odrasli dobi pogosto postanejo partnerji nezvestih oseb; identificirajo se z nemočjo prevaranega starša. Ti otroci občudujejo, ščitijo in se zanašajo na starša, ki je ostal zvest zakonu in družini, vendar se kljub temu sprašujejo, ali je zvesti starš vendarle nekako povzročil partnerjevo nezvestobo.

Ljudje, ki se poročajo s partnerji, ki bodo zelo verjetno nezvesti, pogosto verjamejo, da lahko naredijo veliko več za to, da bodo družino obdržali skupaj, kot pa je zmogel njihov prevarani starš. Celo ljudem, ki imajo resnično radi izzive, bi se to zdela slaba odločitev. Tako se odločijo mnogi, to pa zato, ker jim je bila nezvestoba prikazana kot normalno in sprejemljivo vedenje, zaradi česar so se naučili verjeti, da nimajo druge izbire.

Če starši premagajo pomisleke, ki jih imajo njuni otroci do nezvestobe, in jo obravnavajo kot normalen pojav, jih s tem učijo, da jo lahko pričakujejo tudi v svoji partnerski zvezi. Številni posamezniki, ki izhajajo iz družin, zaznamovanih z nezvestobo, pozneje v svoji družini pričakujejo nezvestobo, zato se odločijo, da bodo raje sami naredili korak v nezvestobo, kot pa čakali, da bodo prevarani.

Hčere utegnejo odrasti v ženske, ki ne zaupajo moškim in zavračajo ponovitev vedenja svoje matere. Pogosto ne verjamejo v zakon in se proti njemu borijo s tem, da uničujejo zakone drugih. Tako se izognejo poroki in ostanejo v neodvisnem položaju tretje osebe v odnosu.

Peter Preskar

Peter Preskar dr. med. spec. oftalmolog

Bogdan Ambrožič

dr. Bogdan Ambrožič dr. med. spec. ortopedije

Postavi vprašanje

Veronika Podgoršek

dr. Veronika Podgoršek psihoterapevtka

Vsi Viva strokovnjaki