Rekreacija v zrelih letih

Viki Grošelj
Viki Grošelj (Foto: Diana Anđelić)

Kolumna

Človeško telo je narejeno tako, da pred vsakim večjim naporom potrebuje ogrevanje. Z razteznimi vajami je pametno ogreti mišice in sklepe, da ne pride do nepotrebnih poškodb, po končanem naporu pa je smiselno počasi umiriti razgreti organizem. Športna teorija in praksa pritrjujeta tem nasvetom, nekaj povsem drugega pa je odnos posameznika do teh logičnih pravil.

Med tistimi, ki se bolj ali manj redno rekreiramo, na količino "ogrevanja" pred in "iztekanja" po končani aktivnosti vplivajo številni dejavniki. Eden od teh je čas, ki nam ga vedno primanjkuje, zato poskušamo kar najhitreje preiti h glavni aktivnosti in pri njej čim dlje vztrajati. Za umirjanje nam navadno zmanjka časa. Za marsikoga so takšne vaje čisti dolgčas in jih, če sploh, opravi na hitro. Če gremo teč ali kolesarit, lahko oboje nadomestimo s primernim tempom, povsod pa to preprosto ne gre.

Naslednji dejavnik je naša starost. V mladosti se mi je zdelo ogrevanje povsem nepotrebno. Mlado, gibljivo telo je zlahka nadomestilo začetno neogretost, po nekaj neprijetnih poškodbah v zrelejših letih pa sem mnenje spremenil. Že dolgo se nič več brezglavo ne zapodim na smučeh po strmini navzdol, potem ko sem več minut sedel na sedežnici in me je vožnja ohladila. Tudi pred začetkom plezanja, četudi ni pretirano zahtevno, kar najbolje ogrejem sklepe, še posebno prste rok, in raztegnem mišice. Včasih za take "neumnosti" ni bilo časa.

Med člani prve slovenske odprave na Everest leta 1979, katere udeleženec sem bil, je bil tudi legendarni Stane Belak Šrauf, ki se je takrat že bližal štiridesetim. Kljub temu je nas mlajše s svojo pripravljenostjo in fanatično voljo v marsičem prekašal in bil eden od petih, ki so dosegli vrh po smeri, ki še zdaj velja za najtežjo na Everestu. Med pristopnim pohodom smo nekoč ob poti za zabavo poskušali splezati na zahteven skalni balvan. Šrauf se je mladostno, seveda brez ogrevanja, zapodil vanj, vendar ga je po prvih zahtevnih prijemih tako usekalo v križu, da je komaj odšepal do zdravnika Vavkna, češ, naj mu pomaga. Ta ga je lepo potolažil:

"A sem ti rekel, Šrauf, ne premikaj stare omare, ker se lahko takoj kaj polomi."

Čeprav hočemo verjeti, da smo še vedno mladi, nas telo z leti začne opozarjati, da ni tako. Dejstvo je, da se staramo, in stara "mašina" potrebuje nekaj več nege in pozornosti. Če se tega zavedamo, nam bo to še kako koristilo. Če ne prej, je prav, da po petdesetem letu presedlamo na športne dejavnosti, ki zahtevajo zvečine umirjeno, ciklično gibanje. Tek, hoja, kolesarjenje, plavanje in kar je še podobnih. Igre z žogo, ki imajo za marsikoga tako privlačen čustveni naboj, zahtevajo veliko acikličnih gibov, ki jih je treba izvesti čim bolj hitro. In ko se vmešajo še čustva, so košarka, nogomet, odbojka in rokomet pravo leglo lažjih, pa tudi resnih poškodb. Pa naj se po petdesetem še tako vestno pripravimo in ogrejemo za igro.

Če s starimi omarami ravnamo previdno, nam lahko še dolgo dobro služijo.

 

Senta Frol

asist. Senta Frol dr. med., spec. nevrologije spec. nevrologije

Lara Pezdir Podbregar

Lara Pezdir Podbregar mag.farm. P3 Professional licenciran svetovalec

Postavi vprašanje

Vsi Viva strokovnjaki