Minimalni jaz

Kolumna

Ena od težav, ki jih prinaša sodobno življenje, je njegovo nenehno pospeševanje; tako se v eni časovni enoti zgodi čedalje več. Zaradi tega številni procesi, ki vplivajo na naše življenje, potekajo hitreje, kot jih zaznavamo in kot se jim lahko prilagajamo. Finančno-gospodarska kriza je samo eden od teh primerov. Podoba sveta se pospešeno spreminja, zato predstave, kakršne smo imeli o svetu pred samo desetimi leti, niso več veljavne: nekateri veliki so postali manjši, nekateri manjši so postali veliki. Vse to vpliva tudi na naše vsakdanje življenje. Čeprav mislimo, da se vse dogaja nekje daleč stran, smo kljub temu tudi sami vpeti v to veliko podobo sveta. Počasi se učimo, da je prihodnost veliko manj varna in predvidljiva, kot smo si menili. In nobenega zagotovila nimamo, da se bodo zdajšnji trendi nadaljevali tudi v prihodnosti. To pa nas, povsem razumljivo, navdaja s strahom. Ne le zase, temveč tudi za naše otroke in razmere, v katerih bodo živeli.

Čeprav mnogi trdijo nasprotno, nihče ni tako jasnoviden, da bi resnično lahko videl v prihodnost. Nihče ne more vedeti, kaj natanko nam prinaša razvoj dogodkov. Ali bo podjetje, v katerem delam, čez pet let uspešno – ali pa bo šlo zaradi nepredvidljivih razlogov v stečaj? Takšne negotovosti je veliko. To pa nas pripelje do vprašanja, kakšen odnos zavzeti do negotove prihodnosti?

Prav zato, ker nihče ne more vedeti, do česa bo prihajalo v prihodnosti, je dobro, če je naš odnos do nje dvojen. Na eni strani je pozitivna vizija prihodnosti – upamo, da se bodo stvari odvijale v tej smeri –, na drugi pa preudarjamo negativne scenarije, da bi se karseda dobro pripravili, če bi se stvari začele odvijati v našo škodo. Torej je treba biti optimist in pesimist hkrati. Takšno dvojno stališče na čustvenem področju odražata dve čustvi: upanje in zaskrbljenost.

Upanje potrebujemo zato, da nas navdaja z energijo, ki omogoči napredovanje k ciljem, za katere smo prepričani, da jih bomo dosegli. Če je človek prepričan, da bo uresničil svoj cilj, ga to navdaja z močjo, ki mu pomaga premagovati ovire na poti. Upanje je torej koristno in potrebno, ni pa dovolj. Optimizem ohranja željo in upanje, vendar ne zagotavlja, da bodo stvari dejansko potekale tako, kot si želimo. Tudi zato potrebujemo zaskrbljenost. Biti zaskrbljen pravzaprav pomeni razmišljati o možnih negativnih scenarijih. Zaskrbljenost je vsekakor neprijetna, vendar nas priganja k delovanju, zaradi česar je koristna. Če v stanju zaskrbljenosti pomislimo na kak negativen scenarij, ki bi ga lahko preprečili, to lahko tudi storimo. In četudi črnega scenarija ne moremo preprečiti, nam zaskrbljenost pomaga, da se nanj pripravimo, da ugotovimo, kako bi bilo najbolje ukrepati, če bi se stvari začele odvijati v tej smeri.

Seveda je upanje in zaskrbljenost nemogoče krepiti sočasno. Ljudje v določenih obdobjih upajo in se v drugih predajajo skrbem. Toda ko posamezen položaj pretehtajo, ko se zavedo svojih izbir, lahko sprejmejo stališče, ki obsega obe izbiri. To je možno, ker so situacijo postavili v določen okvir in sprejeli določene odločitve. Ko človek negotovost sprejme na tak način, je njegovo stališče naslednje: "Želim si, da bi se zgodilo A, če pa do tega ne bo prišlo, bom naredil B. Če tudi to ne bo pomagalo, bom naredil C."

Celo idealna oseba, če bi seveda obstajala, bi se v svojem življenju srečevala s težavami. Eden od načinov gledanja na probleme je razlikovanje med rešljivimi in nerešljivimi problemi. Rešljive probleme, in teh se je treba lotiti, bomo reševali lažje, če se bomo obrnili tudi na druge; ni nam treba ves čas treba igrati močne osebe brez problemov, pač pa je koristno poiskati pomoč drugih. Pri tem je v pomoč naslednja tehnika reševanja problemov, ki jo sestavlja pet korakov. Prvi korak je določitev oziroma poimenovanje problema. Problem je treba natančno opredeliti, saj je od definicije problema odvisno, po kateri poti bomo stopali pri njegovem reševanju. Napačno določen problem namreč pripelje do zgrešenih rešitev.

Drugi korak je pravcata vaja iz ustvarjalnosti. Treba se je domisliti čim več različnih načinov za reševanja problema. Pri tem upoštevamo tudi "rešitve", ki se zdijo neumne, smešne, nemogoče … V tej fazi se je najpomembnejše izogniti ocenjevanju možnih rešitev, saj to duši ustvarjalnost. Ta namreč deluje zelo nenavadno: včasih nas kakšna naravnost neumna zamisel utegne pripeljati do naravnost inovativne rešitve. Tretji korak je ocena vseh zbranih zamisli in ugotavljanje, katere od njih so dejansko uporabne. Četrti korak je izbira ene ali več rešitev, peti korak pa se nanaša na dejansko uporabo rešitve v resničnem življenju.

Nerešljivi problemi se delijo na tiste, ki se jim lahko izognemo – to je seveda tudi najbolje storiti –, in tiste, ki so neizogibni. V drugem primeru je pač treba sprejeti dejstvo, da v zvezi z njim ne moremo ukreniti prav ničesar. V bistvu ga lahko samo sprejmemo kot takšnega.

V stabilnih in bogatih časih se ljudje "širijo", njihov jaz raste, imajo tudi veliko raznovrstnih želja. Toda v težkih časih, ko so zadeve negotove, se ljudje seveda "skrčijo" in omejijo svoje želje, da bi si lahko ustvarili rezerve za morebitne še težje čase. Takrat ljudje iz kakovostnega življenja in uživanja "preklopijo" na preživetje in