Nemoč sodobnih staršev

(Foto: Diana Anđelič)

Kolumna

Dandanes so številni starši pri vzgoji svojih otrok izgubili smer, tudi cilji, h katerim vodijo otroka, so jim nejasni. Izgubili so to, brez česar vzgoja ni možna – starševsko moč. Družbene razmere se zrcalijo v družinskem življenju, s tem pa tudi v vzgoji in izobraževanju otrok. Čeprav še vedno obstajajo starši, ki od svojih otrok zahtevajo najboljše ocene in ukvarjanje s številnimi zunajšolskimi dejavnostmi, ki iz njih delajo tekmovalce in perfekcioniste, jih je v zadnjem času vse manj. Čedalje več je staršev, ki ne vedo, kako naj motivirajo svoje otroke – celo za povprečne rezultate. Tu so še starši, ki opažajo, da se njihovi dotlej uspešni otroci z vstopom v puberteto korenito spremenijo. Za otroke je pomembneje, kaj si o njih mislijo sošolci in prijatelji z ulice, kot to, kaj o njih menijo starši.

Da bi jih vrstniki sprejeli, mladi zavračajo "piflarstvo" in se obnašajo uporniško; v šoli kljubovalno trdijo, da ne znajo, kadar pa znajo, raje pijejo ter kadijo cigarete in travo. Vsi vemo, da je ključna naloga staršev pomagati otroku, da se razvije v osebnost, ki bo samostojno živela v družbi. Oče sociologije, Émile Durkheim, je davno tega zelo natančno povedal, da je osebnost socializirani posameznik. Kako poteka socializacija, kako se socialni vplivi spreminjajo v notranjo psihično strukturo, ki opredeljuje osebnost, nam je pokazala psihoanaliza.

Osnovna teza Sigmunda Freuda se glasi, da se otrok rodi kot biološki produkt, kot organizem, vendar s človeškimi možgani, ki so dovolj razviti, da si lahko veliko zapomni. Medtem ko otrok posluša in pomni besede staršev, ki mu z učenjem, urjenjem in vzgojo namenjajo različna sporočila, jih ponotranji (internalizira). S tem starši postanejo nekakšni "notranji starši", ki jih je Freud poimenoval superego. 

Starši izvajajo zunanji nadzor, toda ko ga otrok ponotranji, superego ali notranji starši opravljajo notranji nadzor oziroma samonadzor. Otrok razvije sposobnost samonadzora v enaki meri, v kakršni ga nadzirajo starši. To pomeni, da se bo otrok, ki ga starši pretirano nadzirajo, razvil v osebo s pretiranim samonadzorom. In nasprotno, otrok, ki ga starši ne nadzirajo dovolj ali pa to počnejo neučinkovito, se bo razvil v osebo brez samonadzora. Samonadzor pa je nadvse pomemben: ko ugotovimo, da je otrok zmožen samonadzora ter doslednega upoštevanja družbenih in družinskih pravil, je že samostojen in ne potrebuje več zunanjega nadzora. Optimalni samonadzor je tako rekoč definicija odrasle osebe.

Optimalni nadzor je na meji med popolnim nadzorom in odsotnostjo nadzora. Zdi se, da spadamo v generacijo staršev, ki je v begu pred popolnim nadzorom, ki so ga izvajali njihovi starši, začela opuščati nadzor nad svojimi otroki.

Ob pogledu na sodobne generacije mladih je jasno, da so problematični tisti, ki so nesocializirani. Takšni so zato, ker so jih starši bodisi zanemarjali bodisi razvajali, lahko pa so bili deležni obojega. V tem primeru vemo vsaj to, da je kura tista, ki je znesla jajce – in da problem tiči pri njej. Težava torej ni v razvajenih otrocih, pač pa v starših, ki jih razvajajo. Takšni starši imajo "preveč" radi svoje otroke. Menijo namreč, da so dobri starši samo, če ugajajo otrokom, če jim izpolnijo skorajda vsako željo, če jih osrečujejo in jih delajo zadovoljne. Toda s tem otroke učijo, da njihova sreča ni odvisna od njih samih, ampak da morajo samo poiskati nekoga, ki jih bo v življenju "osrečeval", kot so to počeli starši. Najpreprostejša opredelitev nemočnega starša je, da je to oseba, ki se izogiba konfliktu s svojim otrokom, ki se izogiba vsemu, kar bi v njihovem otroku vzbudilo nelagodje. Nemočni starši preprosto ne morejo biti dobri starši, saj otroka ne znajo pripraviti za samostojno življenje.

Tudi zato se zdi najpomembnejše, da si starši povrnejo starševsko moč. To preprosto pomeni, da začnejo vstopati v konflikte z otrokom, ne da bi občutili krivdo, ker delajo nekaj, kar bo v otroku vzbudilo neprijetna čustva. Premagati morajo strah, da jih zaradi tega otrok ne bo več imel rad. Otrok je tisti, ki je odvisen od staršev in ki se boji, da utegne ostati brez njih in njihove ljubezni (separacijski strah). Šele tedaj bodo starši dojeli, da je njihova dolžnost, da so močni in da je takšno ravnanje pravilno, kajti le tako opravljajo svojo starševsko dolžnost. To preprosto pomeni, da so vsaki starši, vsaka mama in vsak oče, preprosto dolžni kaj prepovedati, sem in tja kaj ukazati, kritizirati in kaznovati. Šele takrat bodo imeli dovolj moči, da bodo lahko optimalno socializirali svojega otroka.

Zdi se, da zaradi zmotnega prepričanja, po katerem morajo biti starši predvsem prijatelji svojih otrok in da v tem odnosu ne sme biti konfliktov, plačujemo visoko ceno. Čeprav razmerje med starši in otroki obsega tudi prvino prijateljstva, starši NISO in NE MOREJO BITI prijatelji svojih otrok. Med otrokom in starši vlada hierarhičen odnos, v katerem je konflikt prisoten že po definiciji. Če naj starši ostanejo na vrhu te hierarhije (in ne otrok, kot to dovoljujejo starši, ki so se odpovedali svoji moči), morajo uporabljati svojo moč in vstopati v konflikte z zavedanjem o pravilnosti svojega ravnanja. Tudi zato je treba razumeti, da je povsem naravno, če starši občutijo nelagodje, kadar kaznujejo svojega otroka, toda to nelagodje ne sme vsebovati krivde, saj je takšno ravnanje pravilno. Čutiti ne smejo niti strahu pred izgubo otrokove ljubezni, pač pa sočutje. Pri tem je pač treba potrpeti. Včasih se je treba ozreti onkraj otrokovih čustev – k ciljem, ki naj bi jih dosegel v prihodnosti.

Starši so preprosto dolžni kaj prepovedati, sem in tja kaj ukazati, kritizirati in kaznovati.

Irma Kuhar

Irma Kuhar dr. med. spec. psihiatrije, psihoterapevtka, kognitivno vedenjska terapevtka

Peter Topić

Peter Topić univ. dipl. soc. del., TAP, CSAT zasvojenost s seksualnostjo, seksualna anoreksija, druge nekemične zasvojenosti, čustveni incest

Postavi vprašanje

Vsi Viva strokovnjaki