Himalaja in kolesarjenje po Ljubljani

Viki Grošelj
Viki Grošelj (Foto: Diana Anđelič)

Kolumna

Na enem od dnevov počitka, med plezanjem na sedemtisočak Pumori v Himalaji, sem ležal na pogradu zavetišča z zvenečim imenom Yeti resort, v zaselku Gorakšep, 5140 metrov visoko. Med branjem knjige Mihe Mazzinija, Dostava na dom, mi je pogled uhajal skozi okno na osupljivo zahodno steno sedemtisočaka Nuptse. Za njim se je kazala trikotna konica najvišje gore sveta, Mount Everesta. Kako sem užival ob tem pogledu! Prav tako pa ob branju.

Takole začenja Mazzini eno od lucidnih poglavij v knjigi: “So norci, ki plezajo na Himalajo. Pa drugi, ki se pustijo izstreliti iz topov. Da o tretjih, ki letajo na luno, ne govorim. A najhujši so tisti, ki si upajo s kolesom zapeljati po Ljubljani.”

Sam sem bil do tega branja prepričan, da ni večjih norcev od nas. Potem pa sem se nekoliko zamislil. Saj je res, da se je veliko mojih prijateljev in soplezalcev ponesrečilo v gorah, a resnici na ljubo je še veliko več tistih, ki se jim je to zgodilo na cesti. Če trezno razmislim, je, vsaj po številu nezgod in tudi hudih nesreč, naše plezanje veliko bolj varno kot kolesarjenje po prestolnici, za katerega so, po Mazzinijevem mnenju, sposobni le umsko nadpovprečno razviti ljudje. Doslej sem bil prepričan, da bom na stara leta, ko ne bom mogel več plezati, v miru kolesaril po obronkih Ljubljane ter spokojno dočakal visoko starost. Zdaj pa mi Mazzini prijazno odpira oči in me sooča s peklom, ki me čaka. V primerjavi s kolesarjenjem po Ljubljani na način, kot ga povsem upravičeno razgalja, je Himalaja res le prijeten popoldanski izlet.
 
Njegovo razmišljanje je nastalo leta 2000, a je tudi danes še kako aktualno. Piše o terorju avtomobilistov nad kolesarji, a na tako duhovit in pronicljiv način, da me Stipe Božić, moj dolgoletni himalajski soplezalec, s sosednjega ležišča vsakič vprašujoče pogleda, ko se nekajkrat na glas zasmejem.

Predvsem takrat, ko piše o navadah in razvadah slovenskih voznikov, ki najraje parkirajo tik ob kolesarski stezi ali še raje kar na njej. Njihova poslastica je ”lovljenje kolesarjev”. Za to je potrebna posebna tehnika izstopanja iz avta, iz katerega voznik, po Mazziniju, “ne izstopi, ampak se izžene!”. Vrata avtomobila odpre tako sunkovito, da se mimo vozeče kolo prilepi na njih, kolesar pa poleti čez. Vrhunec lovljenja pa je tako imenovano “muharjenje”, ki si ga lahko privoščijo le vozniki tovornjakov ali vozniki zelo visokih terenskih vozil. Ti odpirajo vrata v taki višini, da kolesarje muharijo – tu žrtev ne more poleteti, ker se ob pločevino dobesedno prilepi. Mazzini trdi, da je vsak, kdor je po Ljubljani prekolesaril in preživel vsaj eno kolesarsko sezono, že letel ali bil umuharjen …     
 
Spet sem pogledal ven. Sonce je vse bolj zlatilo konici Nuptseja in Everesta. Misli pa so mi, tudi zaradi Mazzinijevega besedila, poromale domov v Ljubljano, moje rojstno mesto.

Zaradi vsega prebranega sem zdaj še bolj ognjevito na strani kolesarjev, ki si upajo kolesariti po Ljubljani, pa seveda tudi na strani norcev, ki plezajo po Himalaji.

 

Senta Frol

asist. Senta Frol dr. med., spec. nevrologije spec. nevrologije

Mojca Cepuš

Mojca Cepuš svetovanje o prehrani Svetovalka za zdravo prehrano in hujšanje, certificirana nutricistka.

Lea Lukšič

Dr. Lea Lukšič prehranska terapevtka, nutricionistka, raziskovalka

Postavi vprašanje

Vsi Viva strokovnjaki