Resničnostni šovi

Zoran Milivojević, psihoterapevt
Zoran Milivojević, psihoterapevt (Foto: Diana Anđelić)

Podobno kot so včasih v družbi mladi ljudje, pogosto na koncu kakšne žurke in rahlo okajeni, igrali igro resnice, lahko danes igre te vrste gledamo na televiziji v nekakšni različici resničnostnega šova. Tovrstne vsebine postajajo čedalje bolj priljubljene in zdi se, da se meje sprejemljivega vse bolj odmikajo. K medijskemu fenomenu resničnostnega šova lahko pristopimo na različne načine. V središče analize lahko postavimo tekmovalce in se vprašamo, kakšni motivi so jih pripeljali do tega, da so sedli na vroči stol. Lahko nas zanima, kakšna je vloga njihovih partnerjev in drugih najbližjih, ki pri tem sodelujejo. Prav tako lahko razglabljamo, kakšni so naši motivi, da gledamo tovrsten program, da sočustvujemo s protagonisti oziroma z njihovimi partnerji. Lahko pa se ukvarjamo tudi s samimi mediji in tistimi, ki pripravljajo takšen program.

V psihologiji je znano, da so številni ljudje sužnji fantazije o tem, da bodo nekega dne slavni. V tem se odraža zmagoslavje otroka, ki ne razume razlike med svojim intimnim svetom, torej tistimi ljudmi, ki so v tesni povezavi z njim, npr. prijatelji in družina, in na drugi strani svetom na ulici, kjer so znanci, neznanci in tujci. V družinskem krogu vlada ljubezen, sistem medsebojnega sprejemanja; normalno je, da so ljudje blizu drug drugemu in ni normalno, da med njimi nastane razdalja. S temi socialnimi pravili otrok vstopi v zunanji svet, v svet javnosti, v katerem ni bližine. Zaradi tega se ne počuti dobro, saj misli, da ga v tem svetu ne marajo, ne sprejemajo. Tudi zato sprejme odločitev, da bo nekaj naredil – zato da temu distanciranemu, hladnemu svetu pokaže, koliko je vreden. Prepričan je, da ga bodo potem vsi ljudje vzljubili in sprejeli.

Prav to je tisto, kar imenujemo "biti slaven" – vsi vedo, kdo ste, vas ljubijo in celo obožujejo, čeprav vas sploh ne poznajo. Slava postane "dokaz" osebne vrednosti. 

Tudi zato nastaja potreba po slavi, ki je dobila legitimnost s pregovorom, da ima vsakdo pravico enkrat v življenju doživeti svojih pet ali petnajst minut slave. Resničnostni šov ponuja prav to. Možnost, da brez veliko truda na majhna vrata vstopite v sto, tisoče domov, da vas ljudje vidijo in ob gledanju doživijo iluzijo, da vas poznajo, da so vam blizu. Materialna nagrada, ki jo ob tem ponujajo, je postranskega pomena, bolj opravičilo te motivacije.  

Razvoj dogodkov okoli Sussane Boyle kaže, kako je lahko psihično in fizično stresno, celo pogubno za osebnost, če v enem večeru iz popolne anonimnosti, odmaknjenega življenja v mirnem podeželskem mestecu, postane globalna mega zvezda. Preučevanje usode ljudi, ki so nedavno z različnim uspehom nastopili v ameriških resničnostnih šovih, je pokazalo, da je med njimi zelo visok odstotek samomorov – okoli deset si jih je vzelo življenje. S sodelovanjem v resničnostnem šovu se je porušilo ravnotežje v njihovem svetu, stvari so začele teči s tokom, ki mu niso bili kos. Producente teh oddaj so obtoževali, da tekmovalce spodbujajo, naj gredo prek meja sprejemljivega, vendar to niti ni odločujoče. Čeprav vsi poznajo pozitivne vidike uspeha, ta prinaša tudi številne druge, skrivne negativne posledice. Ni namreč nujno, da človek iz majhnega mesta, ki se je želel dokazati, "odskočiti", postane tudi ponos tega kraja. Tuj uspeh pri drugih ljudeh, ki niso tako uspešni, budi zavist, ljubosumje in sovraštvo. Zato tisti, ki se je v nekem trenutku "razgalil" pred milijonsko publiko, lahko postane predmet posmeha, norčevanja in prezira v naslednjih desetletjih oziroma tako dolgo, dokler je živ spomin njegove generacije. Tako je na primer, kot pišejo časopisi, nekega udeleženca programa "Zamenjam ženo" lastna soproga vrgla na ulico, kjer so se iz njega norčevali – in končalo se je s samomorom. Pravi poraženec v teh programih pa je tisti, ki ne le da ni dobil materialne nagrade, pač pa je namesto slave požel le negativno podobo v medijih. Sodelovanje v takšnem programu je pripeljalo do vrste neljubih dogodkov v njegovem življenju. 

Organizatorji, ki se zavedajo možnosti takšnih posledic, bi morali ponuditi tudi neko vrsto zaščite, kot so jo Sussane Boyle omogočili organizatorji angleškega spektakla, verjetno tudi zato, ker je publika v Veliki Britaniji zelo občutljiva glede etične korektnosti medijev. Toda ne pozabimo, da so tekmovalci odrasli ljudje, ki se imajo pravico obnašati tako ali drugače, ki so predvsem sami odgovorni za lastno življenje. Tudi zato je prava pot izobraževanje publike, opozarjanje na to, da ima slava tudi svojo temno plat, da priljubljenost (veliko ljudi vas pozna in o vas razmišlja pozitivno) in publiciteta (vedo za vas, toda o vas mislijo negativno) nista eno in isto. Sodelovanje v takšnih oddajah ima tudi druge, skrivne in odložene negativne učinke. Medtem ko tekmovalca javnost hitro pozabi, ne bodo njegovega sodelovanja in izjav nikoli pozabili tisti, ki so ga poznali pred nastopom. Tudi zato je treba imeti mero.

Prav to je tisto, kar imenujemo "biti slaven" – vsi vedo, kdo ste, vas ljubijo in celo obožujejo, čeprav vas sploh ne poznajo. Slava postane "dokaz" osebne vrednosti.

Olja Repež

Olja Repež osebna stilistka (Image Consultant)

Postavi vprašanje

Jurica Ferenčina

Jurica Ferenčina dr. med. spec. družinske medicine

Postavi vprašanje

Nevio Medved

Nevio Medved dr. med. plastične, rekonstrukcijske in estetske kirurgije

Postavi vprašanje

Vsi Viva strokovnjaki