Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Smo starši krivi za vse?

Razmišljanja

Ko posamezniki in pari prihajajo k meni po pomoč, morda pa že kar vse povprek, se ljudje v skladu z razlagami psihologov, psihoterapevtov in psihiatrov sprašujejo, ali so njihovi starši krivi za vse gorje, ki se jim dogaja zdaj – predvsem ko gre za propadajoče odnose.

Lahko bi dejali, da težave v partnerskih odnosih nastanejo predvsem zaradi posameznikovih psihičnih obramb, ki temeljijo na uničevalni samopodobi. Te obrambe vsakdo nehote prenaša v svoje intimne odnose, v katerih želi prav to samopodobo uresničiti oziroma dopolniti. Nastanek obrambnih procesov pa sega v najzgodnejša leta, ko je otrokova psihična podoba še brez zaščite, ranljiva in v celoti odvisna od staršev.

Otrok, ki se v odnosu s starši ali s pomembnimi drugimi srečuje s hudim stresom, tj. s prekinitvijo stika ter s sočasno izpostavljenostjo kritiki, jezi, besu in/ali zavračanju, bo zato, da bi se izognil občutju uničenja lastnega jaza, iz svoje zavesti odrezal vsa občutja, ki bi ga spominjala na bolečino ob izgubi stika s starši oziroma pomembnimi drugimi – ali pa bo odrezal sebe, svoje pobude, potrebe in želje. Kaj hitro se bo prepoznal v vedenju staršev in v svoji notranjosti razvil samopodobo, ki bo skladna s tisto, ki mu jo o njem rišejo starši.

Ko pa posameznik razvije obrambo pred lastnimi občutji, bo vse življenje bežal pred situacijami, ki bi ga silile, naj se sooči s temi občutji – vse dokler se resnično ne bo. To je odgovor na vprašanje, zakaj ponavljamo otroška doživetja. Zato ker je vse preveč nevarno znova čutiti enako izpostavljenost strahu in tesnobi, za katera smo takrat čutili, da bi bila za nas usodna. To se ne spremeni, vse dokler posameznik ne prevzame odgovornosti nase, postane ranljiv in odprt ter spozna, da lahko občutja, ki so v otroški dobi pomenila grožnjo s prekinitvijo stika, zdaj, kot odrasel človek, ki ni več nemočen in odvisen, še enkrat začuti, jih preživi ter jih zmore obvladati in celo nadzirati.

Ključ do uspeha je v odprtosti in ranljivosti, ki prihajata od partnerjev – treba si je dovoliti ranljivost in odprtost in dovoliti, da je drug v razmerju do nas odprt in ranljiv. Enako pomembno je tudi ohranjanje jasnih razmejitev in čustvenih meja v intimnem odnosu. Zavedati se je treba, da to, česar otrok ni zmogel, odrasel človek zmore prav zato, ker teh obramb ne potrebuje več!

Posameznik išče partnerja, ob katerem bo čutil, da ga sprejema takega, kot je, ali povedano drugače, da so v tem odnosu njegovi obrambni mehanizmi ustrezni. Navadno so izbire utemeljene na otroški samopodobi, prav zato je temeljni namen odraslih odnosov v tem, da posameznik razširi svojo sposobnost za ljubezen – dovoliti si ljubiti in dovoliti si biti ljubljen. Treba pa je vedeti, da je odprtost za odnose sposobnost, ki se lahko razvije ali tudi ne – to je odvisno od nas samih.

Lahko bi dejali, da so zdravi odnosi dinamični in nekako izzivalni. Kot smo videli, sta zanje značilni odprta drža in ranljivost v nasprotju z obrambno in vase zaprto držo, ki se kaže predvsem kot odpor oziroma nesposobnost za sprejemanje dobronamerne kritike in logičnih posledic svojih dejanj, izogibanje odnosu in trma. Značilnosti zdravega odnosa so potemtakem predvsem empatija in razumevanje, iskrenost, vzajemno spoštovanje in svoboda – kajti ljubezen je predvsem sposobnost veseliti se drugačnosti drugega in jo podpirati brez osebne ogroženosti ter manipulacije, ki se kaže predvsem v kaznovanju s tišino, nadvladi, izpuščanju detajlov ter igri moči in ustrahovanja.

Za to, kar se nam je dogajalo v otroštvu, torej nismo bili krivi mi, nosimo pa vso krivdo, če v odrasli dobi ne sprejmemo odgovornosti in se ne začnemo vesti odraslo. (Ali v trgovini še vedno kupujete jogurt, ki je všeč vaši mami ali partnerju? Ali za to, da dobite občutek zaželenosti, zadovoljujete potrebe drugih na način, ki ste ga poznali v preteklosti in je bil učinkovit, ni pa bil všeč vam, s čimer pozabljate nase?)

Občutja, ki jih niso razrešili starši, zdaj rešujemo sami, in če jih ne bomo rešili mi, jih bodo reševali naši otroci. Pomembno je vedeti, da so nas starši vzgajali po svojih najboljših močeh, enako kot tudi sami v vlogi staršev vzgajamo svoje otroke po naših najboljših močeh. Pri tem jim moramo seveda postavljati meje, za katere pa ni rečeno, da morajo vse ostati na enaki poziciji tudi tedaj, ko odrastemo! 

Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

starši , terapija , krivda , samopodoba , odraščanje , vzgoja , otroštvo , sprejemanje , čustvo , odnosi , psiholog , vzorci iz otroštva , partnerski odnosi , samozavedanje , odprtost , ranljivost , družinski odnosi , hetero

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.

Komentarji

24. 09. 2010 14:32:42
ja članek mi je zelo všeč.Tudi sama mislim,da nam starši niso za vse krivi,kar se nam dogaja v odrasli dobi. Res vsak mora odrasti pa hoče ali ne in osvoboditi strrše krivde,če se mu ne godi dobro.
Večina je pa tako,da ko se jim godi dibro pozabijo da so nekje tudi starši,ko pa kaj ne gre po njihovih željah so pa starši krivi.pozdrav