Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Šport teoretično?

Kolumna

Med štiri predmete v izbor za določitev enega od njih, kot tretjega, iz katerega bodo učenci 9. razredov osnovne šole opravljali nacionalno preverjanje znanja, se je letos uvrstila tudi športna vzgoja. Za nas, športne pedagoge, je bila ta informacija sprva še eno priznanje, da je šport obravnavan enakovredno v primerjavi z drugimi predmeti.

Navdušenje pa se je hitro spremenilo v osuplost, saj naj bi bilo preverjanje iz športne vzgoje le teoretično!? Učenci naj bi za test potrebovali le nalivno pero ali kemični svinčnik, kot piše v navodilih!?!

Bolj ko tuhtam, bolj se mi ta odločitev zdi povsem skregana s športno stroko, cilji športne vzgoje in z zdravo pametjo. Pustimo ob strani dejstvo, da lahko vsak športni pedagog po svoje kreira pot do skladnega telesnega razvoja učencev med ohlapno definiranimi športnimi panogami in dejavnostmi, ki naj bi jih učenec obvladal.

Že tako skopo odmerjene ure športne vzgoje naj bi pedagogi sedaj porabljali še za dodatno učenje teoretičnih vsebin za nacionalno preverjanje. In kako bo pri učencih mogoče preveriti, ali njihovo teoretično znanje kaj velja tudi v praksi?

Samo primer. Na moji šoli že petnajst let zapored za učence devetih razredov organiziramo šolo v naravi ob morju. Njen cilj je, da se vsak učenec nauči koristno izrabiti svoj prosti čas in poskrbeti za svojo varnost ob vodi. Slaba polovica učencev v osmih dneh opravi zahtevani test plavanja za zlatega delfina, štiri petine jih opravi izpit za delfina reševalca, preplava kilometer dolg maraton, izve vse o prostem potapljanju ter opravi vsaj en potop z jeklenkami.

Poleg tega imajo predavanje o reanimaciji, ki ga morajo obnoviti v seminarski nalogi. Kar trdno sem prepričan, da si tak učenec, predvsem zaradi praktičnih znanj, zasluži najvišjo oceno iz nacionalnega preverjanja športne vzgoje. Prav tako sem prepričan, da ga lahko pri teoretičnem poznavanju, recimo plesa ali športnih iger, ki mu pač ne ležijo, povozi kdo, ki slabo ali sploh ne plava ter si ne upa potopiti glave pod vodo. Kaj lahko se zgodi, da bo teoretičnega odličnjaka športne vzgoje iz vode rešil praktik z oceno dve ali tri iz teorije. Razumi, če moreš!

Nerad samo kritiziram, zato bi ponudil še predlog za praktično preverjanje športnega znanja. Dobra telesna pripravljenost je ključnega pomena za športne in nešportne mladostnike. Tek je osnova za dobro pripravljenost. Naj bo devetošolcem za preverjanje njihovega vedenja o športu dan Cooperjev test. Razdaljo 2.400 metrov naj pretečejo v manj kot 12 minutah za oceno 5, manj kot v 13 minutah za štiri, manj kot v 14 minutah za 3, manj kot v 15 minutah za oceno 2, če pa gre za čas nad 15 minut, pa bo treba še malo vaditi. Devetošolci se lahko na test pripravljajo vse leto in ga opravijo kadarkoli v letu. To bi bil zelo konkreten prispevek k skladnemu razvoju in izboljšanju telesne pripravljenosti mladostnikov ob koncu osnovnega šolanja. Upam si trditi, da bi jim šla teoretična znanja pri drugih predmetih iz nacionalnega preverjanja tudi zato bolje od rok.

Šport teoretično? Me prav zanima, kako se bo spomladi zadeva razpletla.

Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

šport , telovadba , šola , kondicija , praksa , znanje , učenci , pedagog , viki grošelj , športna vzgoja , teorija , osnovna šola , cooperjev test , praktično znanje

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.