Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Ni vse na meni

Razmišljanja

Ljudje smo veliko bolj povezani in soodvisni, kot se nam običajno zdi. Ne glede na to, kje živimo, katero stranko volimo ali h kateri veroizpovedi se prištevamo, si vsi prizadevamo za neko obliko srečnega življenja. Kaj je srečno življenje, si vsakdo predstavlja drugače, vendar bi morda lahko rekli, da je to, kar nas dela srečne, samouresničitev, polnost življenja. Gotovo je tudi, da nihče ne more biti srečen sam, pač pa le ob pomoči in ob srečnih drugih.

Morda je sreča moderen prevod za judovsko-krščanski pojem odrešenja. V okviru tega verovanja smo vsi ljudje ustvarjeni po Božji podobi in podobnosti. V nas je zapisana neizbrisna podoba človeka, ki živi v polnosti, hkrati pa je naša vsakodnevna naloga približevanja tej podobi.

Vendar ljudje čutimo, da naša sreča ni nekaj samoumevnega ter da bi lahko kaj hitro obupali nad samim sabo in položajem v svetu. Ugotovimo lahko, da marsikdaj nevede delamo tako, da se oddaljujemo od srečnosti. Apostol Pavel je to izrazil z besedami: "Ne delam namreč dobrega, ki ga hočem, marveč delam zlo, ki ga nočem." S tem je izpovedal težko priznanje, ki ga marsikdo od nas pogosto ne zmore. Vsak od nas se želi odločati za dobro in navadno delujemo v dobri veri. Kljub temu se nam utegne marsikaj zalomiti. Otroci nemara ne živijo tako, kot so bili vzgojeni, morda ne zmoremo vrniti izposojenega denarja ali pa se kak naš nasvet prijatelju ni izkazal za najboljšega.

Napake in prestopke, ki jih storimo v dobri veri, z dobrimi nameni, navadno težko sprejemamo – navsezadnje smo želeli le dobro. Zato postanemo nadvse iznajdljivi pri opravičevanju in utemeljevanju svojih dejanj. Najprej to opravimo sami pri sebi. Nekako poskušamo prekriti dejanja, ki so imela slabe, zle posledice. Sebe prevaramo s tem, da se oddaljimo od takšnega dejanja, da ga porinemo iz zavedanja. Gre za obrambni mehanizem, ki sam po sebi ni nekaj zlega, saj nam pomaga ohraniti lastno integriteto. Lahko bi potegnili vzporednico s stanjem tik pred spancem. Ko ležimo v postelji z namenom, da bi zaspali, se prevaramo s tem, da ne mislimo na spanje, posledično pa nastopi spanec.

Takšna samoprevara pa kljub temu prinaša negativne posledice. V nas namreč naredi prostor za širjenje zlih dejanj, za katera nam vedno znova uspe najti primerno opravičilo. Čeprav se vsega tega ne zavedamo, si ustvarjamo srečo na trhlih temeljih. Poskušamo s samoodrešenjem, ki naj bi nam zagotovilo, da smo vendarle dobri. Kljub vsemu v nas zagotovo ostaja hrepenenje po dobrem, ali povedano v svetopisemskem jeziku, Božja podoba. To je nekaj neizbrisnega in neuničljivega. Toda hkrati ostaja v nas tudi izziv približevanja tej podobi. Tega ljudje pogosto nismo sposobni v polnosti in jo celo maličimo.

Toda prvi in nujni korak je sprejetje nezmožnosti, da bi vedno delali le dobro.
Vse to človek poskuša z namenom, da bi dosegel srečo. Vsekakor ga ti procesi zelo zaposlujejo in hkrati stiskajo. Kljub navideznemu zadovoljstvu v človeku potekajo boji, ki puščajo sledi in rane. Temnih plati si nočemo dopustiti, ker se bojimo, da bodo spodkopale našo osebnost in da nas takih drugi ne bodo sprejeli. Toda prav s tem, ko si pred njimi zatiskamo oči oziroma jim dajemo drugačne nalepke, se lahko nemoteno bohotijo. Čeprav delujemo v imenu dobrega, lahko s tem povzročimo veliko škode.

V Evangeliju po Luku je zapis srečanja med Jezusom in osovraženim, goljufivim pobiralcem davkov Zahejem. Jezus ga med številno množico opazi, kako – zaradi nizke postave – čepi na drevesu. Pokliče ga dol in mu reče, da bi rad ostal v njegovi hiši. To je bilo za druge Jude v množici nekaj nezaslišanega, saj se je Jezus odločil, da se bo družil s človekom, ki je očitno krivičen, grešnik. In vendar je tedaj v Zaheju prišlo do spremembe, saj se odloči, da bo vsem, ki jih je opeharil, poplačal dolgove z obrestmi vred, polovico svojega imetja pa namenil ubogim. Človek, ki je bil sprva imenovan za "grešnika", Jezus preimenuje v "Abrahamovega sina". Tako je v Zahejev dom prišlo odrešenje, resnična sreča.

Vidimo lahko, da ima v tej pripovedi dejavno vlogo Jezus, ki Zaheja opazi, se mu približa, ga pokliče z drevesa in se povabi na njegov dom. Zdi se, da se v Zaheju nenadoma nekaj obrne in iz njega pride priznanje, da je doslej storil marsikaj nepravičnega, in pripravljenost, da jih popravi. To preobrazbo lahko pripišemo Jezusovemu pristopu, ki je znamenje Božje naravnanosti do človeka. Človeka namreč vedno znova spominja na njegovo dostojanstvo, na to, da je "Abrahamov sin". človeka sprejema v vsej njegovi kompleksnosti, skupaj s svetlimi in temnimi platmi. S tem prinaša srečo, odrešenje, ki ni odvisno od moje nepopolnosti.


Vsak od nas se želi odločati za dobro in navadno delujemo v dobri veri. Kljub temu se nam utegne marsikaj zalomiti. Temnih plati si nočemo dopustiti, ker se bojimo, da bodo spodkopale našo osebnost in da nas takih drugi ne bodo sprejeli. Toda prav s tem, ko si pred njimi zatiskamo oči oziroma jim dajemo drugačne nalepke, se lahko nemoteno bohotijo. Toda prvi in nujni korak je sprejetje nezmožnosti, da bi vedno delali le dobro.

Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

življenje , sreča , človek , vera , polno življenje , družba , odnosi , duhovnost , robert friškovec , bog , kaj je sreča , duhovna rast

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.