Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Jaz sem moje telo

Razmišljanja

Ne, v naslovu ni napake, kot ste morda najprej pomislili. Gre zgolj za dobeseden prevod iz hebrejščine. Po slovenskem pravopisu bi pisalo “jaz imam telo”. Judovsko oziroma svetopisemsko razumevanje pa človeka ne secira, pač pa ga razume v vsej njegovi celovitosti. Ne razlikuje torej med čutnim in razumskim ali med telesom in dušo.

Temu pojmovanju je nasprotno razumevanje grškega platonizma, ki je skozi zgodovino spremljal zahodno civilizacijo. Platonizem namreč vidi v telesu in čutnosti izvor vsega zla, saj naj bi bilo telo nekakšna kletka duše. Gre celo tako daleč, da popolnoma zaničuje telo in povzdiguje človekovo duhovno naravo.

Čemu ta kratka zgodovina filozofije? Za nami je namreč poletje in s tem čas oddiha. Še pred oddihom pa je marsikoga zaposlovala misel, kakšen vtis bo naredil na plaži, predvsem pripadnice ženskega spola pa je skrbelo, ali so lanske kopalke še primerne za uporabo. Verjetno so pred poletjem televizijske prodaje, ki tržijo telovadne priprave in raznovrstna mazila, beležile velik porast prodaje. Tudi revije, ki pišejo o lepoti, so bile polne nasvetov, kako čimprej izgubiti čimveč kilogramov, ki pričajo o ne dovolj zdravem življenjskem slogu.

Vse to nam govori, kako zelo je v današnjem času pomemben človekov videz; telo je pravzaprav postalo človekov osebni projekt. Dandanes se ljudje bolj zavedajo, da je njihovo telo dejansko njihova odgovornost. Posameznikovo zdravje ni odvisno le od zdravstvenega zavarovanja ali kakovosti javnega zdravstva, ampak predvsem od njegovega življenjskega sloga. Hkrati z dobrimi platmi osredotočenosti na človekovo telo pa pridejo tudi slabše. Skoraj vsi vemo, kako modni fotografi pri »urejanju« fotografij mladih deklet uporabljajo računalniške pripomočke. Še posebno mladostnice se pogosto poistovetijo s “popolnimi” podobami zvezdnic  – in od tod izhaja marsikatera duševna in prehranska motnja.

Toda celo odrasli nismo imuni na tovrstne primerjave. Tako se dogaja, da marsikdo v veliki želji po izklesanem telesu nakupi celotno fitnes opremo, na kateri pa se sčasoma zgolj nabira prah. Založniki revij se zavedajo, da moški del populacije hitro poseže po reviji, če je na njej videti kaj gole ženske kože. Veliko frustracij nam lahko povzroča tudi – po merilih lepotnih revij – predolg nos ali premajhna brada. Če priljubljenih televizijskih oddaj s popolnimi preobrazbami, doseženimi ob pomoči estetskih posegov, skupaj s slikovitimi prizori teh operacij, niti ne omenjam. Vse to nam nedvoumno sporoča, da je človekovo telo za posameznika nekaj najdragocenejšega, in vendar nekaj, kar je možno zelo hitro zlorabiti.

V zgodovini so različne duhovne usmeritve vzpostavljale različne odnose do telesa. Na začetku smo navedli dva skrajna primera. V večini primerov pa je duhovnost vključevala človekovo telesno naravo tako, da je telesu postavila nekatere omejitve. Podoben razvoj lahko vidimo pri otroku, ki se nauči nadzirati telesne potrebe – pred tem je napolnil lep kup plenic. Askeza ali vaja v odrekanju je del meniške kulture, ki se zaveda, da nas telesne potrebe utegnejo zaslepiti. Takšno odrekanje naj ne bi služilo mučenju samega sebe, marveč vzpostavljanju zdravega odnosa do lastnega telesa in do soljudi. Čeprav so naša telesa med seboj ločena, nihče od nas ni otok.

Človeško telo je najlepši in najmogočnejši instrument na svetu. Sveti Frančišek Asiški ga je bolj ali manj ljubkovalno imenoval – osel. V tistih časih je bil namreč osel dragoceno prevozno sredstvo, zato je bilo treba zanj lepo skrbeti, sicer se je hitro “zmulal”. Tudi danes vemo, da telo dokaj hitro sporoči, če v našem življenju nekaj ne deluje, kot bi moralo. Zlasti bolezen nas opozarja, da telo ni nekaj samoumevnega in da nam je dano v uporabo za določen čas. Zato imamo do njega še posebno odgovornost, saj nam je podarjeno in ga nismo sami izumili.

Dandanes se marsikdo zgraža in pravi, da smo kot družba obsedeni s telesnostjo – in posledično tudi s spolnostjo. Vendar je to tudi odziv na vlogo, ki jo je zlasti zahodna, z grško miselnostjo prežeta duhovnost namenjala telesu. V krščanstvu se moramo vendarle spomniti na to, da je telo tempelj Svetega Duha in torej nekaj svetega. Zato se je treba učiti, kako ga vzljubiti, in mu namenjati ustrezno pozornost. Toda ne smemo postati služabniki “boga trebuha”, kakor mu pravi apostol Pavel, saj si s tem sami pišemo pogubo. Naše telo je namreč ustvarjeno za večje stvari.


Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

duša , človek , vera , razumevanje , kultura , družba , odnosi , duhovnost , robert friškovec , bog , sveto pismo , duhovna rast

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.

Komentarji

19. 03. 2012 08:51:06
Ja,to je odvisno od človeka,če je naraven,od "boga ustvarjen" potem se ne bo dal preslepiti modnim muham.
Za svoje telo in ZDRAVJE smo najprvo ODGOVORNI SAMI.
Bodi UREJEN,ČIST ,BODI TELESNO AKTIVEN,DELAJ V NARAVI,ČETUDI POBIRAŠ SMETI,ODPADKE SI NEKAJ NAREDIL ZA SEBE IN VSE NAS.
Modnim muham in mačo postavam sledi ČIM BOLJ,perfekcionističnim ženskam se udinjaj,ker so vredne tega ,tu in ZDAJ,ker čez nekaj let bodo samo še SENCA PRETEKLOSTI,SEVEDA TUDI MAČO POSTAVAM.
Vse mine in tudiLEPOTA.
STARO TELO JE IN BO LEPO,NARAVNO,ZANIMIVO ČE SI SKRBEL ZANJ.