Skušnjava ali priložnost

(Foto: Diana Anđelić)

Razmišljanja

Apoftegme ali izreki puščavskih očetov so posebna literarna vrsta in so precej podobne anekdotam ali prilikam. Puščavski očetje, imenovani tudi starci, so se pred bliščem civilizacije umaknili v votline puščave. Tam so se srečali s samim sabo, živeli iz odnosa do Boga in bíli boje z demoni.

Puščavništvo je postalo v 4. in 5. stol. pr. n. št. zelo popularno gibanje, tako da je bila puščava v Egiptu in Siriji tako rekoč zasičena z učenci, ki so se pridružili znamenitim puščavnikom. Ena izmed apoftegm ali izrekov prinaša misel nekega starca: »Ne bomo obsojeni zato, ker nam padajo na pamet slabe misli, ampak če jih bomo slabo uporabili. Kajti imamo dve možnosti: zaradi misli lahko doživimo brodolom ali pa smo ovenčani kot zmagovalci.«

Z navajanjem teh starodavnih misli se nočem zdeti velik poznavalec zgodovine, saj je za te izreke značilna prav nadčasnost. Niso omejeni na svoj čas, temveč prinašajo sporočilo tudi zame in zate. Puščavski očetje so veliko razmišljali o skušnjavah, ki so jih pripisovali demonom, katerih namen je bil porušiti človekov duševni mir. Ti demoni so se jim prikazovali tudi v fizični obliki in jih poskušali »oviti okrog prsta«. Danes bi človek utegnil pomisliti, da so bili morda predolgo na soncu ali da so najbrž uživali kaka sumljiva zelišča, toda kot rečeno – sporočilo izrekov ostaja aktualno! Vsaj zase lahko rečem, da me marsikdaj oblegajo slabe misli, in samo od mene je odvisno, kako se z njimi spoprimem.

Puščavski očetje so se urili in postali pravi mojstri v umetnosti, ki se imenuje duhovno razločevanje. Spraševali so se namreč o izvorih svojih misli, občutij, nagnjenj, želja itn. Marsikdo bi pomislil, da so s tem, ko so se umaknili v puščavo, odšli na svojevrsten oddih, saj jih ni nič več obremenjevalo. Nasprotno: s tem so le odstranili navlako, ki jo prinaša življenje v civilizaciji. Ostali so brez vsega, kar bi jih lahko zamotilo. Imeli so le še sami sebe. V puščavi tudi niso odpisali sveta, saj je ta prišel za njimi, ko so k njim prihajali učenci in drugi ljudje s svojimi skrbmi.

Ob pomoči duhovnega razločevanja spoznavamo, kaj prispeva k naši duhovni rasti in kaj ne. Ljudje smo bitja navad, saj marsikaj počnemo tako rekoč samodejno. Jutranje vstajanje, umivanje zob, zajtrkovanje, služba ali šola, kosilo, popoldanski počitek, hišna opravila itn. Vsakdanji tempo nas marsikdaj posrka, tako da sploh ne razmišljamo več, saj se nam zdi, da tako pač mora biti. Naše navade kaj hitro – pa čeprav nehote – preidejo v razvade. Čeprav se nam zdi, da je naše življenje že utečeno, se za vsako dejanje odvije vedno enak in bliskovit proces. Prek kemičnih reakcij v možganih se oblikuje misel, ki ji nato sledi dejanje oziroma odločitev – ali pa tudi ne. Prav tu je mesto, ki odloča o tem, ali bo posamezna situacija za nas pomenila rast ali padec.

Skušnjava je beseda, ki ji navadno obešamo negativen pomen, čeprav ga izvorno ne nosi. Ima nevtralen pomen, podobno kot beseda preizkušnja. Negativni pomen je najbrž dobila skozi čas, ko je človek spoznal, kako šibek je. Skušnjava je hkrati priložnost, da se človek utrdi, izoblikuje kot osebnost. Nemogoče je vnaprej trditi, da je nekaj za človeka nujno zlo, čeprav poznamo tudi zla dejanja sama na sebi, marveč je treba dejanja, predvsem pa motive zanje, razločevati. Ob pomoči razločevanja se učimo prepoznavati, katere izbire in odločitve nas vodijo v svobodo in katere nas zasužnjujejo.

»Neki brat je vprašal starca: Kako bom našel Boga? Morda v postu ali v napornem delu, pri nočnem bedenju ali v delih usmiljenja? Oče je odgovoril: V vsem tem, kar si naštel in pa v razlikovanju. Kajti povem ti: nekateri so trpinčili svoje telo, ker pa so to delali brez daru razlikovanja, je šlo njihovo prizadevanje v prazno in od tega niso imeli nič. Naša usta dišijo po postu, naučili smo se celo Sveto pismo, iz vsega srca prepevamo Davidove psalme, toda nimamo tega, kar zahteva Bog: nimamo ponižnosti.«

Puščavski očetje nam spet govorijo o navadah – tokrat o duhovnih naporih. Tudi med temi je treba razlikovati in ohraniti, kar je dobro. Ko v življenju iščemo pravo pot in tehtamo svoje odločitve, se moramo zavedati, da ni vse odvisno od naših dobrih in slabih odločitev. Znan pregovor pravi, da Bog tudi s krivimi črtami piše ravno. Toda za take rezultate je potrebna ponižnost, ki je prav v zavedanju, da se sami ne moremo potegniti iz živega peska. Puščavski očetje so se tega zavedali in bili drug drugemu v oporo.

»Ne bomo obsojeni zato, ker nam padajo na pamet slabe misli, ampak če jih bomo slabo uporabili. Kajti imamo dve možnosti: zaradi misli lahko doživimo brodolom ali pa smo ovenčani kot zmagovalci.«