Lažje je biti osredotočen na druge

Robert Friškovec, duhovnik
Robert Friškovec, duhovnik (Foto: Diana Anđelić)

Razmišljanja

Naslov ali, bolje rečeno, vodilo mojih razmišljanj na teh straneh je obrnjenost k sebi. Z njim želim biti ogledalo – najprej za svoje življenje in nato tudi za koga drugega. Ogledala so nadvse koristni pripomočki, saj nam ponudijo trenutno podobo naše zunanjosti. Dobro je, če jih vsake toliko očistimo, saj bomo le tako uzrli pristno podobo.

Težava nastane, če zjutraj namesto v ogledalo začnemo zreti v podobo kake druge osebe. Ne verjamete? Morda govorim v prispodobi, toda ali takrat, ko spremljamo svojo najljubšo televizijsko serijo, v glavnem junaku ne želimo videti sebe? Mladostniki imajo svoje sobe povsem polepljene s podobami svojih idolov. Na koncu pa še moški – ko je že nedavno potekalo evropsko nogometno prvenstvo – kaj bi dali, da bi bili v vlogi glavnega napadalca ekipe, za katero navijajo!

Ljudje smo bitja, ki za svoje preživetje nujno potrebujemo druge. Majhen otrok, za katerega ne bi skrbela mama, ne bi mogel preživeti. Resda poznamo primere tako imenovanih volčjih otrok, ki naj bi jih hranile volkulje, toda ti nikoli niso dosegli običajne razvojne stopnje. Človek si je oblikoval kulturo kot svoj življenjski prostor, da bi v okviru nje lažje preživel, saj ga je narava pogosto ogrožala. Tudi na začetku Svetega pisma je govor o tem, da človeku ni dobro biti samemu. Vse to nam daje misliti, da je človek v resnici družbeno oziroma družabno bitje.

Kot skoraj vse v življenju ima tudi naša družbena razsežnost dva pola. Samoumevno je, da je otrok odvisen predvsem od staršev. Sčasoma se osvobaja, to osvobajanje pa v najživahnejši obliki izbruhne v obdobju pubertete. Zlasti za starše je to naporen proces, ki pa je za otroka nujno potreben. Mladostnik se v tem obdobju začenja oblikovati v samostojno in kolikor toliko neodvisno osebo. Samoniklo, bi lahko dejali. Hkrati je v tem obdobju dovzeten za zunanje vplive, saj išče vzore, ki bi mu pomagali odkriti, kdo je. Od tod navdušeno plakatiranje mladostnikove sobe.

Takšno mladostniško obnašanje pogosto razumemo kot nujno zlo, sploh ker menimo, da je prehodno. Toda – ali je to res? Ali pa se nemara v današnji družbi hitro nalezemo bolezni, ki bi ji lahko rekli obsedenost z drugimi? Mladostniško obnašanje ima svoj izvor v iskanju lastne identitete, zaradi česar nastopi negotovost. Od odraslih ljudi pa pričakujemo odraslo obnašanje. Toda ta mladostniški vzorec se pogosto ponovi v odrasli dobi, denimo tedaj, ko nas skrbi, kaj si o nas mislijo sosedje, ko si v javnosti ne upamo povedati svojega mnenja, ko vsrkavamo vsebino rumenih revij, predvsem pa, ko začnemo več razmišljati in govoriti o drugih kot o sebi.

Morda se vam bo zdelo, da sem grob ter moralističen in s tem prav nič duhoven. Toda prav osredotočenost na druge kot posledica lastne negotovosti ovira zdravo duhovnost. V tem vidim nekakšno skušnjavo lagodnega življenja. Laže se je ukvarjati z drugimi in biti usmerjen nanje, kot sprejemati sebe z vsemi pomanjkljivostmi in napakami vred ter nenehno začenjati znova. Pogosto nas je strah samega sebe, ta strah pa zakopljemo pod ukvarjanje z drugimi. Nemara pa se nam zdi, da nismo nič posebnega, zaradi česar raje občudujemo druge – naj je to nastopajoči v resničnostnem šovu ali naš nadrejeni. Morda še pogostejše čustvovanje je zavist ali celo zaničevanje, zavito v opravljanje.

Želja, da bi nas družba sprejemala, je nekaj povsem človeškega. Da bi to dosegli, ljudje ubiramo različne strategije. Med njimi so tudi takšne, ki nam naposled škodujejo, saj nas ne izgrajujejo kot osebnosti. Prilagajanje gre nemalokrat predaleč – do te mere, da celo izdamo sami sebe. Ena od strategij, s katero naj bi dosegli sprejetost, je tudi ponujanje lastne idealne podobe oziroma "nošenje maske". Nemara najbolj nesprejemljiva je strategija, ki želi doseči, da bi se drugi zdeli slabši od nas. Tako se zgodi, da v neizmerni želji po uspehu svojega tekmeca tako očrnimo, da ga spravimo ob dobro ime. S tem smo morda res dosegli uspeh, vendar za visoko ceno. 

Verjamem, da ljudje vse to počnemo deloma nezavedno in ne iz zlih namenov.

Toda takšna naravnanost ima posledice za našo duhovno rast. Osredotočenost na druge, naj gre za uresničevanje pričakovanj drugih ali usmerjanje pozornosti na druge, nas zavira. S tem ko vso pozornost namenjamo drugim, začnejo drugi dejansko usmerjati naše življenje. Težko sem sam s sabo, če me nenehno zaposlujejo drugi. Biti sam s sabo – to je dejansko napor, ki pa je rodoviten. Ko smo naposled zmožni srečanja s seboj, imamo pogoje za začetek svoje rasti. Tedaj morda prvič občutimo, da smo nekaj edinstvenega in da si moramo za to edinstvenost še naprej prizadevati.