Nazaj k naravi

Viki Grošelj
Viki Grošelj (Foto: Diana Anđelič)

Kolumna

Nerad hodim po trgovinah in nakupovanje me utrudi bolj kot zahtevno plezanje. Po plezalni turi sem srečen in izpolnjen, po nakupih na katere sem in tja vendarle moram, pa izčrpan in potrt. Pred dnevi sem bil prisiljen obiskati nekaj športnih oddelkov naših trgovin. Sodeč po obilici ponujanih rekvizitov je jasno, da je poletna sezona pred vrati. Nepregledna množica orodij in pripomočkov za koristno izrabo prostega časa me je sprva zbegala, potem pa začela zanimati.

Predvsem oprema za taborjenje. Sofisticirani šotori in ležalne blazine, stoli, ki imajo v ročaju vdolbino za kozarec, da ga ni treba odlagati na tla ali se iztegovati proti mizi. Hladilne torbe na najrazličnejše pogone, od akumulatorjev do sončnih celic. Plinska, kemična in električna svetila. Različni repelenti: v obliki pršil, sveč in posebnih luči na elektriko ali akumulator. Viseče mreže, senčniki, zložljive ograje, vrči in mehovi za vodo, zložljivi kozarci … Gorilniki, plinske bombe, električni žari in še na stotine povsem nepotrebnih reči, ki nam jih ponujajo − mi pa jih kupujemo v prepričanju, da je bivanje v naravi brez njih neudobno, če ne celo nemogoče.

Doma sem potem ob skodelici dišeče kave na balkonu mežikal v sonce in skupaj z ženo razmišljal o urbanem človeku, ki si želi nazaj v naravo, iz katere je izšel, ker še vedno čuti tisti praklic po divjini. Toda to vrnitev si je hudo zakompliciral in otežil. Če se človek dandanes odloči za taborjenje in kupi le del tega, kar mu ponujajo trgovci, bo najprej zapravil kup denarja. Potem bo moral vse odvleči domov. Ko bo nastopil dopust, bo moral vse natovoriti v avto in nanj, najbrž pa bo potrebna še prikolica. Prvi del dopusta bo sestavljal, urejal, pritrjeval, dograjeval in morda še kaj dokupil. Potem bo dan ali dva ugotavljal, ali vse deluje, kako deluje in čemu ne deluje. Zadnji del dopusta bo porabil za razstavljanje, čiščenje, pakiranje. Doma bo spet vse raztovoril in poiskati bo moral prostor, kjer bo vse to hranil …

Žena, ki že po treh dneh bivanja v "divji" naravi sanjari, da bo ob vrnitvi domov najprej poljubila kopalnična tla, ob mojem tokratnem premišljevanju ni v nobeni dilemi. Zdi se ji nespoštljivo do naših prednikov, ki so se tisoče let mučili, da so nas iz jam spravili v spodobna bivališča, da bi se zdaj prostovoljno vrnila v "votlino", s seboj pa vlekla še vso to nepotrebno kramo.

Na številnih odpravah po vseh celinah sveta sem pogosto taboril tudi v najbolj nemogočih razmerah, z malo opreme, včasih celo brez vsega. Neokrnjena narava in oseben stik z njo sta nekaj najbolj pristnega, kar nam je dano v življenju. Po vseh teh izkušnjah vem, da bom, ko me bo spet zagrabilo, da bi raziskal kak očarljiv delček sveta, pri domačinih najel sobo in se nato z veseljem lotil raziskovanja. Če bo treba, bom sem in tja − brez odvečne krame − prenočil pod milim nebom, v glavnem pa se bom vračal v izhodišče ter se v že obstoječem udobju temeljito odpočil in užival.

Upam celo staviti, da bo ceneje, kot če bi šel taborit.

Svetlana Novak

Svetlana Novak diplomirana medicinska sestra

Postavi vprašanje

Andrej Repež

asis. dr. Andrej Repež dr. med. spec. plastične, rekonstruktivne in estetske kirurgije

Marjan Berginc

Marjan Berginc dr. med. spec. družinske medicine

Vsi Viva strokovnjaki