O zdravi duhovnosti

Razmišljanja

Z naslovom želim povezati dve človekovi razsežnosti – notranjost in duhovnost. Pogosto namreč pojma uporabljamo kot sinonima: »Kaj se dogaja v njegovi notranjosti?«, »Ona je pa zelo ponotranjena oseba.«, »Najpomembnejša je človekova notranjost.« Takšne izjave, ki jih slišimo vsakodnevno, merijo na človekovo duhovnost, na njegov duhovni svet. Zdaj tudi vse bolj ugotavljamo, da duhovnost ni samo stvar človekovega duha; vanjo so vključene vse človekove razsežnosti, tako duševnost kot telesnost. Če nič drugega, nas na to opozarja starodavni pregovor, ki govori o zdravem duhu v zdravem telesu.

Že v naši telesnosti se človekova duhovnost kaže navzven. Ljudje s svojim telesom veliko sporočamo, še preden izrečemo eno samo besedico. S svojo držo, pogledi, hojo itn. govorimo o tem, ali v sebi nosimo upanje, brezup, strah … Četudi v službi v glavnem presedimo, je že prek tega sedenja opazen naš odnos do dela – je v nas naveličanost, nemara zagretost, pričakovanje novih izzivov, rutina? Poznamo številne psihosomatske bolezni, ki izhajajo predvsem iz naše duševnosti in se kažejo v bolezenskem stanju telesa.

Naša notranjost oziroma duhovnost torej ni nekaj neoprijemljivega, kot se nam nemara zdi na prvi pogled. Tako kot v odnosu do telesa se naša duhovnost kaže tudi v razmerju do naše psihološke plati, spominov, značajskih lastnosti, čustvenih odzivov, čutenja … Različne duhovne šole spodbujajo različne odnose do človekove duševnosti. Nekatere se navdušujejo nad preseganjem duševnosti, kar običajno vodi v ignoranco in zanikanje. Druge smeri človekovo duševno plat integrirajo, saj človeka razumejo kot celostno osebo. Tako je nekdo govoril o duševni tolažbi in potrtosti kot o dveh skrajnostih, ki sta kazalnika človekovega duhovnega stanja. Pogosto se namreč primeri, da te tisto, kar zanemariš ali podcenjuješ, preseneti – bodisi pozitivno bodisi negativno.

V judovsko-krščanski tradiciji za središče človekove duhovnosti velja srce. Srce je nekakšen sedež, središčna točka človeka. Ključnih življenjskih odločitev ne sprejmemo z glavo oziroma možgani, marveč s srcem. Lahko bi dejali, da s srcem vzpostavljamo odnos do sebe kot celote in naposled tudi do drugih.

Pogosto se srečujem z duhovnostjo, ki človeka razume kot izoliranega, kot da bi živel v milnem mehurčku. Pusti ga zaklenjenega v njegovem srcu. Različne tehnike, metode in pripomočki, ki naj bi vplivali na človekovo duhovnost, se nanašajo zgolj na posameznika, na njegovo dobro počutje. In vendar se naša duhovnost razteza na vse človeške razsežnosti in se v njih tudi kaže. Toda želim povedati, da ne moremo ostati zgolj pri osamljenem posamezniku. Vedno smo namreč že v odnosih do drugih ljudi.

Od mene kot duhovnika menda upravičeno pričakujejo, da bom nekako »poduhovljen«. Toda to ne pomeni, da človek lebdi nekaj centimetrov nad tlemi in nenehno zamaknjeno strmi proti nebu. Tudi duhovnikovo »poduhovljenost« moramo opaziti iz njegove drže (s tem nimam v mislih znane svetniške drže – glavo malce postrani in roke skupaj), iz razmerja do sebe in drugih. Na osnovi njegovih vsakodnevnih odnosov – z ljudmi, ki so z njim vsakodnevno ali pa le slučajno – lahko sklepamo o njegovi duhovnosti. Da, lahko bi rekli, da so odnosi lakmusov papir naše duhovnosti.

Omenil sem že, da nekateri razumejo duhovnost dokaj ozko. Navsezadnje dandanes obstaja množica knjig, ki nam ponujajo različne poti duhovnosti. Pogosto nam obljubljajo, da se bo naše življenje radikalno spremenilo in da bomo postali novi ljudje. Takšne knjige zagotovo utegnejo prinesti marsikatero koristno življenjsko spoznanje, vendar prinašajo tudi nekatere nevarnosti. Duhovnost, ki govori o človekovem počutju, telesni harmoniji ali energetski uravnoteženosti, nas pogosto zapira v nekakšen majhen, zasebni svet. V navdušenju, da bi obdelali svoj notranji vrt, ga začnemo ljubosumno varovati, naposled pa ga ogradimo z visokim zidom. Iz strahu, da bo kdo pomendral naše gredice, ljudem okrog sebe prepovemo vstop.

Zato se mi, da je zdrava predvsem duhovnost, ki človeku daje vedeti, da nihče na tem svetu ni otok. Drugi človek je tako izziv kot odgovornost. Zdrava je duhovnost, ki nam pomaga živeti najprej s seboj – z vsemi svojimi prijetnimi in manj prijetnimi lastnostmi – in naposled še z drugimi. Duhovnost tako postaja tudi etika. Če duhovnost nima te razsežnosti, nam lahko prinaša prijetne občutke, vendar nam obenem zamolči, da nas ohranja v milnem mehurčku, ki pa nekoč lahko poči, padec pa utegne biti boleč. 


V navdušenju, da bi obdelali svoj notranji vrt, ga začnemo ljubosumno varovati. Iz strahu, da bo kdo pomendral naše gredice, ljudem okrog sebe prepovemo vstop.

 

Nevio Medved

Nevio Medved dr. med. plastične, rekonstrukcijske in estetske kirurgije

Postavi vprašanje

Olja Repež

Olja Repež osebna stilistka (Image Consultant)

Postavi vprašanje

Bogdan Ambrožič

dr. Bogdan Ambrožič dr. med. spec. ortopedije

Postavi vprašanje

Vsi Viva strokovnjaki