Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Levstika pa sovražim!

Kolumna

Ljudje smo mojstri v ustvarjanju protislovnih položajev. Po eni strani si skušamo čimbolj olajšati vsakdanjik s številnimi pripomočki in izumi, od avtomobilov, tekočih stopnic in dvigal do daljinskih upravljalnikov za televizijo, dvoriščna in garažna vrata … Vse to nam prihrani toliko naprezanja, da zaradi njihove pretirane rabe začutimo potrebo po dejavnostih, ki bi nas razgibale. Človeško telo je resda eno od največjih čudes evolucije, po svoji naravi pa je pravi pravcati lenuh.

Na vsako večje naprezanje se burno odzove ter nas kaznuje z zadihanostjo in znojenjem, naslednji dan pa z bolečinami v mišicah in sklepih. Če prisluhnemo telesu in ne nadaljujemo s takimi norostmi, se zlagoma umiri in nas ne kaznuje več.

Seveda obstaja tudi druga možnost. Če telo kolikor toliko redno silimo h gibanju, kmalu spozna, da je šalo odnesel vrag, in se brez večjih pretresov prilagodi tej, ne bodi je treba, večji dejavnosti: z utrjevanjem srčno-žilnega sistema, s povečevanjem pljučne kapacitete ter močnejšimi in prožnejšimi mišicami. Kolikor toliko trenirano telo pa ni samo jamstvo za zdravje, temveč tudi dober temelj za to, da čutila začnejo zaznavati neskončne možnosti za doživljanje in raziskovanje našega sveta. Sam življenje dojemam kot dragocen in neponovljiv dar, ki ga je vredno izkoristiti. Narava v svoji prvinski lepoti, od morij do najvišjih vrhov našega planeta, je v najrazličnejših oblikah tako privlačna, da se človek v njej ne more počutiti drugače kot lepo, polno in ustvarjalno.

Že štirideset let se ukvarjam z gibanjem na različnih ravneh intenzivnosti in zahtevnosti. Od najbolj preprostega, torej hoje, do nadvse zahtevnega, kot je vrhunski šport. Hoja je preprosta oblika gibanja, ki pa je najbolj univerzalna in dosegljiva vsem. Še posebno priporočljiva je hoja v breg, pri kateri se ob pomoči palic spremenimo v štirinožca. Tako bolje skrbimo za ravnotežje, predvsem pa, kot pravijo strokovne raziskave, v osmih urah hoje s palicami kolena razbremenimo za celih 250 ton teže. Sam vse bolj spoznavam univerzalnost in prednosti hoje ter njene blagodejne učinke za telo in duha. Možnosti so neomejene. Od tega, da greš na pot sam, v dvoje, v družinskem ali prijateljskem krogu – do organiziranih oblik hoje, kot so spominski pohodi, vezne poti ter treking doma in na tujem.

Kot športni pedagog skušam za to lepo gibalno veščino navdušiti tudi druge, zlasti šolarje. S skupino učencev naše šole, med njimi je bil tudi moj sin Matija, sem se nedavno udeležil tradicionalnega pohoda po Levstikovi poti. Popotovanje po mehkih vinorodnih dolenjskih gričih z neobičajnimi razgledi na Alpe me je povsem prevzelo. Bilo je očarljivo a tudi nekoliko naporno, saj je hoje za kakih sedem ur. Doma sem še ves pod vtisom lepega dneva povprašal Matijo, kakšen se mu je zdel pohod. Odgovor utrujenega najstnika je bil uničujoče iskren: "Tega ti do konca življenja ne bom odpustil, Levstika pa sovražim!"
Z mladimi je treba biti potrpežljiv in vztrajen. Letos greva spet. To vem. Kako ga bom prepričal in navdušil, pa še ne. 

 

Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

šport , hoja , rekreacija , mladi , viki grošelj , kolumna , levstikova pot

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.